Novi Slovenski biografski leksikon
BAJC, Maks, igralec (r. 7. 10. 1919, Ljubljana; u. 25. 9. 1983, Ljubljana).
V sezoni 1945/46 se je za dobro desetletje pridružil ansamblu SNG Drama Ljubljana, nato pa se je 1957 preselil na oder MGL in se v sezoni 1965/66 vrnil v Dramo, kjer je dočakal tudi upokojitev. Večje ali manjše vloge je odigral v okoli dvajsetih filmih, v nekaj televizijskih nadaljevankah in vrsti radijskih iger.
Bajc se je posebej odlikoval pri oblikovanju vlog v dramah slovenskih avtorjev. Bil je Pisek v Hlapcih Ivana Cankarja (1948), Maks v Školjki Alojza Kraigherja (1950), Gočlov v Kreflih Ivana Potrča (1952), Tomšič v Kreaturah Bratka Krefta (1964), Funkcionar v Legendi o svetem Che Primoža Kozaka (1969) in Oče Amandus v Krstu pri Savici Dominika Smoleta (1981). Veliko je igral tudi v dramah Antona Pavloviča Čehova, bil je mojster čehovljanskih likov: Teljegin v Stričku Vanji (1957), Vojnicki v Stričku Vanji (1966), Kuligin v Treh sestrah (1971). S Čehovom se je tudi poslovil, njegova zadnja vloga je bil Sorin v Utvi (1982). Kritika omenja tudi njegove vloge v sodobni evropski dramatiki, predvsem Evgenija v Tangu Słavomirja Mrožka (1965), Sama v Vrnitvi domov Harolda Pinterja (1967) in Joxerja Dalyja v Junoni in pavu Seana O'Caseyja (1970).
Med filmskim občinstvom je morda najbolj znana njegova vloga Merklina v filmu To so gadi Jožeta Bevca (1977), v zgodovino slovenskega filma pa se je zapisal tudi kot Miha v Baladi o trobenti in oblaku Franceta Štiglica (1961), Mlačan v Cvetju v jeseni Matjaža Klopčiča (1973), Tajnik v Grajskih bikih Jožeta Pogačnika (1967).
Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine