Bagrjana, Elisaveta (1893–1991)

BAGRJANA, Elisaveta (uradno ime Elisaveta Ljubomirova Belčeva, psevdonimi Bagrjana, Elisabeta B., El. Blenova, Ničija Dolče, Mikaela), pesnica, prevajalka (r. 29. 4. 1893, Sofija, Bolgarija; u. 23. 3. 1991, Sofija, Bolgarija). Oče Ljubomir Belčev, uradnik, mati Marija.

Gimnazijo je zaključila 1910 v Sofiji, zatem je eno leto poučevala v vasi Aftané (danes Nedjalsko). V obdobju 1911–15 je študirala slovansko filologijo na Sofijski univerzi. 1915–19 je učila na gimnaziji v Varni in Kjustendilu. S svojimi literarnimi prispevki je sodelovala v časopisih Vestnik na ženata, Lik in Literaturen front ter v revijah Săvremennik, Izkustvo, Plamăk in Zlatorog. 1924 je postala članica Zveze bolgarskih pisateljev. Od 1952 je bila urednica literarne revije Septemvri. Uveljavila se je tudi kot prevajalka in pisateljica za otroke.

Že 1915 je kot študentka slovanske filologije v reviji Săvremenna misăl objavila svoji prvi pesmi: Večerna pesen in Zašto. Ustvarjati je začela v obdobju po prvi svetovni vojni, ko se je v njeni poeziji začel odražati realističen, prizemljen svet, stremeč k socialni pravičnosti in človekovi svobodi. Za njeno poezijo so značilna čustva, razcvet mladosti in prostosti. V njenih pesmih je čutiti utrip zdravega zemeljskega človeka, ki je poln veselja do življenja in energije. Smisla stvari ne išče izven njih samih, v drugih svetovih. Tudi ko je čisto na dnu, ne izgubi življenjske energije, ki tudi v največji žalosti poraja nov zagon, novo upanje. Njene pesmi so prevedene v trideset jezikov: med drugim so izšle v Franciji, na Češkem, Slovaškem, v Sloveniji, Rusiji, Romuniji, Italiji, na Švedskem, Poljskem. V slovenščino so jih prevajali Izidor Cankar, Vera Albreht, Katja Špur, Lojze Krakar, Ana Drk, Namita Subiotto. Bagrjana je bila 1932–40 večkrat na Slovenskem, zlasti pri Izidorju Cankarju v Vikrčah, po 1938 tudi pri njegovem svaku Radu Hribarju na gradu Strmol. Njena tretja pesniška zbirka Sărce čoveško iz 1936, ki jo je opredelila kot vrh svojega ustvarjanja, se v veliki meri navdihuje s slovenskim prostorom in je posvečena slovenskim prijateljem. To zbirko omenja France Bevk 1938 v potopisu Deset dni v Bolgariji (Potopisne črtice). V pesmih opeva Triglav in slovensko pokrajino, posejano s cerkvicami. Njen cikel otroških pesmi Zvezdički iz 1938 je posvečen Kajtimari, hčerki Izidorja Cankarja, ki je tragično umrla, stara komaj tri leta. V knjigi Slavjanski poeti: stihotvoren sbornik, ki je izšla 1948 v Sofiji, je sodelovala s številnimi prevodi iz slovenščine. Prevajala je dela Otona Župančiča, Alojza Gradnika, Iga Grudna in Mateja Bora. Istega leta je bila v Narodnem gledališču v Sofiji ob tridesetletnici smrti Ivana Cankarja uprizorjena njegova drama Kralj na Betajnovi, ki jo je prav tako prevedla Bagrjana. 1975 je napisala pesem Slănčev udar, ki je kratka metaforična retrospektiva njenega prvega srečanja z Izidorjem Cankarjem. 1978 je v slovenščini izšla zbirka njenih pesmi, ki predstavlja eno redkih v slovenščino prevedenih knjig bolgarske poezije po drugi svetovni vojni. 1979 je v zbirki Bălgarski prevodači izdala pod naslovom Izbrani prevodi še prevode pesmi Ivana Cankarja, Mirana Jarca, Mileta Klopčiča in Ceneta Vipotnika. Avtorica izbora in predgovora je Blaga Dimitrova.

1969 je v Rimu prejela zlato medaljo PEN-a, 1983 pa najvišje državno odličje – junak Ljudske republike Bolgarije. 1967, 1969 in 1970 je bila nominirana za Nobelovo nagrado za književnost.