Babuder, Maks (1940–)

BABUDER, Maks, elektrotehnik (r. 12. 2. 1940, Materija). Oče Avgust, mehanik, mati Marija, r. Jaksetič.

Študiral je na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani, kjer je 1964 diplomiral in se kot inženir zaposlil na Elektroinštitutu Milan Vidmar (EIMV) v Laboratoriju za visoke napetosti. Študijsko se je izpopolnjeval na pariškem Centre d'Études et de Recherches (1967–68, kot štipendist francoske vlade), na Westinghouse, Power Systems Project Division, Pittsburgh (1978) in na Central Electricity Generating Board Cockfosters, London (1980). V času izgradnje Jedrske elektrarne Krško je bil 1975 vodja skupine za neodvisni strokovni pregled kakovosti vgrajene opreme ter za preverjanje upoštevanja predpisov in standardov pri izvajanju graditve. 1976 je na EIMV prevzel mesto vodje Oddelka za visoke napetosti (do 1994). 1993 je z disertacijo Promjene naponsko-strujnih karakteristika metal-oksidnih odvodnika prenapona kao posljedica udarnih strujnih opterećenja doktoriral na Univerzi v Zagrebu. 1994 je bil imenovan za direktorja EIMV, ki ga je vodil do 2010. Od tedaj je pomočnik direktorja Inštituta in vodilni raziskovalec na področju tehnološkega razvoja elektroenergetskega sistema.

Na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani je bil 1975 izvoljen v naziv asistenta, 1988 pa v naziv izrednega profesorja. 1988–2007 je tu predaval predmet Visokonapetostna tehnika. Bil je predsednik Tehničnega komiteja pri slovenskem NC CIGRÉ (od 1991) ter predsednik Slovenskega društva za geoelektriko, statično elektriko in strelovode (od 1997).

Raziskovalno se ukvarja z visokonapetostno tehniko, ki je osnova za tehnologijo proizvodnje, prenosa in razdeljevanja električne energije. Njegovo strokovno delo obsega področje prenapetosti in koordinacije izolacije, kontrolo izolacije, dielektrične in ostale preskuse visokonapetostnih naprav, iskanje tehničnih rešitev ter zanesljivost obratovanja sistema. Kot prvi v Jugoslaviji je uporabil metodo merjenja delnih razelektritev v električni izolaciji.

Sodeloval je v številnih raziskovalnih projektih, uvajal nove merilne metode, reševal tehnološke probleme naprav in sistemov ter bil udeležen v postopkih sprejemanja zakonodaje in standardizacije. V okviru krajšega usposabljanja v Laboratoire Central des Industries Électriques (Pariz) je usvojil metodo merjenja delnih razelektritev v električni izolaciji in jo kot prvi pričel uporabljati v nekdanji državi.

Je prejemnik plakete CIGRÉ (2001), ki jo podeljuje Slovenski nacionalni komite CIGRÉ, od 2003 je član Evropske akademije znanosti in umetnosti s sedežem v Salzburgu (član njenega senata je bil 2011–15), 2004 je postal zaslužni član Mednarodnega sveta za velike elektroenergetske sisteme (CIGRÉ). 2019 mu je združenje CIGRE-CIRED podelilo priznanje za življenjsko delo.