Babnik, Jožef Anton (med 1798 in 1802–1873)

BABNIK, Jožef Anton (Babnigg, Joseph Anton, .ab…, ..b…, Bgg, Joseph Buchenhain), literat (r. med 1798 in 1802, območje Ljubljane; u. 2. 9. 1873, Ljubljana). Oče Jožef, kramar.

Iz seznamov dijakov ljubljanske gimnazije je moč razbrati, da je Babnik v šolskem letu 1814/15, ob ponavljanju drugega gimnazijskega razreda, postal sošolec Franceta Prešerna. 1819 je ponavljal še šesti razred, 1820/21 pa je obiskoval prvi letnik filozofskega študija na ljubljanskem liceju. 1826–28 je izpričan kot pisarniški praktikant v registraturi ljubljanskega gubernija, 1834, ko se je poročil z Alojzijo Antonijo Mulich pl. Palmberg, pa je bil graščinski oskrbnik na Prežeku, katerega lastnik je bil Andrej Smole. Najkasneje 1840 je postal v Ljubljani zaprisežni vodja zemljiške knjige, 1847 pa okrožni uradnik. Po velikih reformah, ki so sledile revolucionarnemu vrenju 1848–49, ni bil več v državni ali deželni službi; 1859 je izpričan kot »privatni agent« (zasebni uradnik). Nazadnje je kot vdovec živel v ljubljanski mestni ubožnici.

Literarno je verjetno začel delovati kot prevajalec s poslovenitvijo 28. avgusta 1822 v Ljubljani uprizorjene enodejanke Golfani starec (izvirnik Augusta von Kotzebueja); ob izvedbah enodejanke 1848 je bil Babnik označen kot avtor. Pod različnimi psevdonimi je po 1825 v časopisu Illyrisches Blatt objavljal pesmi in uganke v nemščini. Pozornost je kmalu ponovno namenil gledališču in v Ljubljani doživel uprizoritev dveh deželnopatriotskih iger v nemškem jeziku. Njegova štiridejanka Herbert Freyherr von Auersperg je verjetno bila vzpodbuda tudi za slovensko pišoče avtorje (Bernard Tomšič, Boj pri Vudaški, Prijatel, 1855).

S pripovedmi, ki so se tematsko naslanjale na domačo zgodovino in ljudsko blago, kritikami in poljudnimi spisi je od vsega začetka sodeloval v Carniolii Leopolda Kordescha. Pozneje so njegovi tovrstni spisi izhajali tudi v Illyrisches Blatt. Februarja 1847 je objavil afirmativno kritiko Prešernovih Poezij. Franceta Prešerna, ki po njegovi sodbi ni imel vzora, a je sam postal vzor drugim, je štel za edinega pesnika na Kranjskem. Babnik je poročal tudi o Stanku Vrazu. Po marčni revoluciji se je vključil v delo Slovenskega društva, vendar je njegova priredba igre Der Zerstreuten Augusta von Kotzebueja z naslovom Zmešnjava čez zmešnjavo decembra 1848 vzbudila negodovanje Bleiweisovega kroga, češ da gre za vulgarno delo. Janez Bleiweis in njegovi pristaši so se bali, da bi Kordesch z Babnikovo pomočjo uresničil javno predstavljeno zamisel o ustanovitvi slovenskega narodnega gledališča, ki bi v kulturi onemogočila njihovo prvaštvo.

V spremenjenih okoliščinah ob nacionalni delitvi duhov se Babnik ni znašel. Sodeloval je še v Vodnikovem spomeniku 1859 in Franu Levstiku zaupal nekaj podatkov o svojem sošolcu Prešernu, njegovi spisi v nemških listih na Kranjskem pa niso več imeli prejšnjega odmeva.