Baar, Irena (1958–2006)

BAAR, Irena (rojstno ime Irena Vremšak), koncertna in operna pevka sopranistka (r. 12. 3. 1958, Ljubljana; u. 25. 11. 2006, Ljubljana). Oče Samo Vremšak, skladatelj, mati Tatjana Kralj, operna pevka. Ded Ciril Vremšak, zborovodja, skladatelj, ded Tone Kralj, slikar, babica Mara Kralj, slikarka, ilustratorka, oblikovalka lutk, praded Karel Jeraj, skladatelj in violinist, prababica Vida Jeraj, pesnica.

Klavir se je začela učiti s sedmimi leti. 1968–72 je bila z materjo v Wuppertalu, kjer je med drugim nadaljevala tudi z učenjem klavirja. Jeseni 1972 se je vpisala na Zavod za glasbeno in baletno izobraževanje v Ljubljani, kjer je študirala solopetje in klavir, slednje pri Jelki Suhadolnik. Pomladi 1978 je končala klavirsko izobraževanje na srednji stopnji in se vpisala na Akademijo za glasbo (AG), kjer je bila sprejeta v razred Marijana Lipovška. Pomladi 1979 je na Zavodu za glasbeno in baletno izobraževanje končala še študij solopetja in se vpisala na AG, kjer je prišla v razred Eve Novšak-Houška. Višješolski študij klavirja je zaključila 1981, in sicer pri Aciju Bertonclju, ki je po upokojitvi Marijana Lipovška prevzel njegove učence. 1983 je diplomirala iz solopetja. Tri leta se je izpopolnjevala na Visoki šoli za glasbo v Gradcu (zdaj Kunstuniversität Graz) pri Lilian Sukis; mojstrski tečaj je opravila pri Elisabeth Schwarzkopf v Salzburgu. 1985–86 je bila drugonagrajenka mednarodnega tekmovanja Toti dal Monte v italijanskem Trevisu. 1985–99 je poučevala petje na Srednji glasbeni in baletni šoli v Ljubljani. Od 1995 dalje je delovala na AG, sprva kot docentka, od 2001 dalje pa kot izredna profesorica. Od 1992 je bila članica Slovenskega baročnega tria.

V kratki pevski karieri, ki je trajala dobro poldrugo desetletje, je imela Irena Baar približno dvesto različnih koncertnih nastopov. Odpela je okoli petnajst različnih opernih vlog. Pogosto je nastopala z obema ljubljanskima orkestroma, npr. kot solistka v 3. simfoniji Henryka Góreckega, v 2. simfoniji Gustava Mahlerja, v Oratoriu de Noël Camile Saint-Saensa, v Maši v f-molu Antona Brucknerja itd. Pogosto je nastopala tudi z orkestrom Slovenicum, ki ga je vodil Uroš Lajovic, tu zlasti z deli Johanna Sebastiana Bacha, Wolfganga Amadeusa Mozarta in nekaterih drugih starejših skladateljev, pa tudi z Mahlerjevim ciklusom Des Knaben Wunderhorn. Pela je tudi z nekaterimi tujimi orkestri; večkrat z Zagrebško filharmonijo, tako v Nemškem rekvijemu Johannesa Brahmsa 1993 in v koncertni izvedbi opere Rosenkavalier (v vlogi Sophie) Richarda Straussa; še zlasti je bil pomemben njen nastop z Bamberškimi simfoniki, ko je aprila 1989 sodelovala pri izvedbi Maše v C-duru (op. 86) Ludwiga van Beethovna in Brucknerjevega Te Deum v Münchnu. Kot koncertna pevka je nastopala v Sloveniji, na Hrvaškem, v italijanskem in avstrijskem zamejstvu; 1990 je imela turnejo po Južni Koreji, kjer je izvajala odlomke iz opernih arij. Njen repertoar je vključeval predvsem dela klasičnih avtorjev, kot so Mozart, Franz Schubert, Brahms, Hugo Wolf idr. Med uspelimi opernimi vlogami, ki jih je odpela v ljubljanski operi, so vloga Rosaure v operi Le donne curiose Ermanna Wolf-Ferrarija, Suzane v Mozartovi Figarovi svatbi, Gilde v Rigolettu Giuseppa Verdija, Mimi v La Bohème Giacoma Puccinija, Margarete v Faustu Charlesa Gounoda, Mire v operi Medeja Janija Goloba. 1995–99 je vodila pevsko poletno šolo Glasbeni julij na Obali v Izoli. Umrla je po težki neozdravljivi bolezni.

Imela je svetel sopranski glas, ki ga je tehnično povsem obvladala. Čeprav je imela več koncertnih kot opernih nastopov, je bila po svoji umetniški naravi operna pevka, ki je združevala visoko pevsko tehniko z visoko zmožnostjo vživetja v dramsko vlogo. Zlasti je bila prepričljiva v vlogah romantičnih junakinj, predvsem v njihovih čustveno napetih tragičnih prizorih.

1995 je prejela Betettovo nagrado.