Kukanja, Angelo (1905–1977)

Kukanja Angelo, odvetnik in družbenopolitični delavec, r. 16. febr. 1905 v Trstu, u. tam 1. dec. 1977. Oče Anton, sodar, mati Ema Dekleva, gospodinja. Osn. š. je obiskoval v Trstu, nem. gimn. v Trstu do 1918, nato drž. real. gimn. na Poljanah v Lj., kjer je maturiral 1925. V Lj. je živel pri stricu, ki se je preselil tja po prihodu It. na Prim. Študiral je pravo v Padovi in diplomiral 1934. Prokuratorski izpit je smel opraviti šele 9. okt. 1944, a je dosegel, da so ga vpisali z letom 1937, odv. izpit 21. febr. 1946. Od diplome je delal pri odv. Veselu, od 1948 do smrti je imel samostojno odv. pisarno. Bil je član akad. društva Balkan, mladinskih društev in delal med visokošolskim študijem kot časnikar in publicist pri E, Novicah, GM, zbirkah Biblioteka in Luč. Zaradi dela pri Dijaški matici in v društvu Edinost je bil 5. nov. 1929 aretiran in 11. jul. 1930 obsojen pred Posebnim sod. za zaščito države na štiri leta zapora skupaj s pripadniki Edinosti za Istro. Zaprli so ga v zapor Turi di Bari, a so ga 10. nov. 1932 izpustili zaradi amnestije ob desetletnici nastopa fašizma. Po vrnitvi v Trst je spet začel z narodnoobrambnim delom in 1934 sestavil z J. Kosovelom, Št. Lovrečičem, Fr. Tončičem, dr. Dorčetom Sardo–čem in J. Puhaljem odbor za koordinacijo ilegalnega dela. K. je osebno vzdrževal stike z zaupniki v raznih krajih Prim. in raznašal ilegalni tisk. V začetku 1940 je sodeloval z Andr. Gabrovškom (PSBL I, 403–04), J. Kosovelom, Avg. Sfiligojem, Fr. Tončičem in A. Vukom pri ustanavljanju Narodnega sveta prim. Slovencev, ki zaradi nesoglasij ni začel delovati. Okt. 1940 je bil ponovno aretiran in zaprt v trž. Coroneu do drugega trž. procesa 14. dec. 1941, ko so ga obsodili na 16 let zapora. Kazen je prestajal v Castelfrancu Emiliji, kjer je dočakal zlom fašizma. 27. febr. 1944 so ga poslali v Coroneo in je bil izpuščen 4. maja 1944. Ob koncu vojne je postal član Izvršnega odb. OF, načelnik pravnega odd. MOS-a, član odb. UAIS in bil 2. junija 1945 imenovan za komisarja v Drž. arhivu za Julijsko krajino. Po londonskem sporazumu je bil prvi preds. SKGZ, nato član njenega Izv. odbora in pravni svetovalec, načelnik komisije za tisk, nato za gospod., preds. uprav. sveta ZTT, nato njegov pravni zastopnik, soustanovitelj NŠKT in njen preds., preds. uprav. sveta TKB, podpreds. Odb. za gradnjo Kulturnega doma v Trstu, član uprav. sveta SSG, član uprav. sveta društva Pravnik, nadzornik SLORI-ja. Med anglo-amer. upravo je branil trž. antifašiste pred sodiščem v Firencah. Kot pravni zastopnik ZTT je vodil boj za razveljavitev prepovedi rabe slov. na sodišču. Pisal je v PDk in JKol. Ob 25-letnici PDk je bil odlikovan z zlato značko, ob 25-letnici SKGZ posmrtno odlikovan z odličjem boja in dela.

Prim.: j. k. (J. Koren), Dr. A. K. 60-letnik, PDk 16. febr. 1965; Isti, Dr. A. K. sedemdesetletnik, PDk 16. febr. 1975; Isti, Dr. A. K., PDk 2. dec. 1977 s sl.; Dr. F. Tončič, Beseda v slovo prijatelju A. K., PDk 2. dec. 1977; B. Samsa, Umrl je dr. A. K., Delo 3. dec. 1977; L. Rehar, Ljudje in dogodki, RAITrstA 15. mar. 1978; A. K., JKol 1979; D. Sardoč, četrtkova srečanja, RAITrstA 3. apr.–25. nov. 1980; Avg. Sfiligoj, četrtkova srečanja, RAITrstA 27. maja 1982; Aula IV.

ldt