Križaj, Svetozar (1921–1996)

Križaj Svetozar, arhitekt, r. 1. febr. 1921 v Ajdovščini, živi v Lj. Oče Anton, trgovec, mati Marija Cunta. Osn. š. je obiskoval v Ajdovščini, gimn. v Gor. Po maturi 1939 se je odpravil študirat v Padovo, nato v Bologno. Udeležil se je NOB in deloval v part. tehnikah na Prim. Takoj po vojni 1945 je prišel v Lj. in se vpisal na odd. za arh. Tehniške fak., in sicer v studio arh. J. Plečnika. Diplomiral je 1956 pri arh. Edv. Ravnikarju. Zaposlen je pri Slovenija-projekt v Lj. Že kot študent se je začel uveljavljati kot načrtovalec notranjih oprem in kot industr. oblikovalec (skupaj z Otonom Jugovcem in Urošem Vagajo, ki so sestavljali »Kolektiv B«). V tem času oblikujeta z Jugovcem notranjščino tekstilne trgovine »Pasaža« v Lj. (1952), ki pomeni dvojno novost: gre za novo organizacijo prostora s predalčnim stropom in obešenimi omaricami na stenah v duhu sočasne geometrijske abstrakcije in hkrati za nov način prodaje metrskega blaga. Njegov model za likalnik Elma (1954) odseva kljub tradicionalni obliki prv'ine sodobnih ergo-nomskih zahtev v industr. oblikovanju. K. je pripadnik generacije Ravnikarjevih študentov, ki so poskušali izrabiti nove konstrucijske prvine za polni arh. izraz. Ob tem temeljnem vodilu pa je znal prisluhniti še drugim vidikom v arh. od regionalnih značilnosti okolja, v katerem zida, do igrivih fantazijskih prostorskih domislic. Med pomembnejša zgodnja dela sodijo njegove vrstne hiše v Vipavi (1960–61), v katerih odseva po eni strani »primorskost« (zunanja stopnišča, poslikane planete pod napuščem), po drugi strani strogi konstruktivni red in sodobna stavbna logika tipa vrstne hiše. V nasprotju s temi hišami je kopališče v Ajdovščini (1962–64) brez izrazitejših regionalnih značilnosti, zato pa je konstrukcijsko strogo in asketsko zlasti v oblikovanju s plitvimi banjastimi oboki pokritega hodnika pred kabinami. Tudi izvedba v betonu je dosledna in v opreki s tradicionalnim gradivom tega področja – kamnom. Skoraj hkrati je postavil v Ajdovščini še kinodvorano (1964–65). Zunanjščino opredeljuje antično zidovje, ki ga K-eva arhitektura prerašča z aktualnimi brutalističnkni prvinami (»krivljen beton«, značilni betonski nosilci), v sami dvorani pa spet prevlada geom. red stenskih oblog in opreme, v preddverju pa preprost ritem lesenih gred na betonskih nosilcih z drobnimi aplikacijami svetil. Med najobsežnejša dela iz tega časa sodi K-eva prenova lj. Magistrata (1966). Uredil je celo vrsto notranjščin s prijemom, ki po eni strani pušča starim kvalitetnim arh. prvinam polno izrazno moč (zah. dvorišče, empirska in druga kvalitetna oprema), po drugi strani pa z modernimi formami zlasti racionalnimi in njihovim komponiranjem v zahtevnejše sklope uveljavlja sodobno, mestoma kar igrivo sproščeno arh. govorico s celo vrsto domislic, od izvirno zamišljene pohištvene opreme do drobnih aplikacij obrob in okovja stavbnega pohištva. Z arh. Jož. Kregarjem sta obnovila notranjščino bistroja Slon v Lj. (1968), ki ob načeloma enakih prijemih (uporaba dragocenih kamnitih, medeninastih, lesenih delov opreme) daje z veliko svetilno konstrukcijo v sredi prostora povsem drugačen, prvotnemu funkcionalističnemu okviru stavbe bogatejši poudarek. Prenova pekarne Pilonovega očeta (1975) v Pilonovo galerijo posega v glavnem v notranji prostor. Razstavne dvorane so obravnavane zelo preprosto (gladke stene in tlaki iz cenenih gradiv); nekoliko bogatejše postane v intimnejšem, javnosti dostopnem delu razstavišča v nadstropju. V letu 1982 izvede prenovo pivnice Magistrat v Lj. Ob vrsti funkcionalnih rešitev ohranja historične dekorativne oblike, s čimer se K. naravno, z lastnim razvojem in temperamentom vključuje v aktualno razpravo o postmodernistični arh. Za prenovo Magistrata je 1967 prejel nagrado Prešernovega sklada, za preureditev bistroja Slon 1967 Župančičevo nagrado (skupaj z J. Kregarjem), za ureditev Pilonove galerije pa 1976 še Plečnikovo nagrado.

Prim.: M. Ocvirk, Kinodvorana v Ajdovščini, Kopališče v Ajdovščini, Vrstni bloki v Vipavi, restavracija »Rotovž« v Lj., Sinteza št. 4, Lj. 1966, 44–51; S. Bernik, Novejša slov. arhitektura, r. k., Lj. 1968, št. 30, 31, 42; Oblikovanje v Jugoslaviji, Lj. 1970, 72; S. Bernik, Slov. arhitektura, urbanizem, oblikovanje in fotografija 1945–1978, Lj. 1979, 203 in pass.; J. Krall, Partizanske ciklostilne tehnike v Slov. Prim., Lj. 1981, 81, 129, 149, 169, 187–89; S. Plahuta v GorLtk, 4–5/1977–78, 83–102.

Kčč.