Križaj, Janez Krstnik (1629–1702)

Križaj (Crisay, Crisai) Janez Krstnik, duhovnik, doktor teologije, prvi mitriran opat gor., goriški arhidiakon, apostolski protonotar, cesarski svetnik itd. R. verjetno jun. 1629. Ne poznamo točnega datuma ne kraja rojstva. U. 10. okt. 1702 v Solkanu. Čeprav je bil K. brez dvoma dominantna osebnost v cer. in družbenem življenju Gor. v drugi polovici 17. stol., se iz do sedaj izpričanih podatkov ne da ustvariti izčrpne podobe njegovega življenja in delovanja. Vsi, ki obravnavajo gor. zgodovino, ga pogosto omenjajo, vendar pa le v zvezi z določenimi dogodki in konkretnimi zadevami. Formentini v Le Chiese di Gorizia, str. 129, našteva gor. arhidiakone: 1. Catta..., 2. Joan Tavčer..., 3. Nepokaj Nikolaj Andrej..., 4. (1668) Jakob Crisai..., 5. (1686) Janez Krstnik Crisai, nečak prejšnjega. (Omeniti moramo, da so v letih pred 1752, ko Gorica še ni bila sedež škofije, vodili gor. Cerkev arhidiakoni. Juridično so bili odvisni od oglejskega patriarha, ki je živel v Vidmu. Toda med Gor. in Vidmom je takrat potekala maja med Beneško republiko in Avstrijskim cesarstvom, ki sta si bila v stalnem nasprotstvu. Patriah se ni smel ne mogel vtikati v področje, ki so ga imenovali »in parte Imperii«. Tako je bil gor. arhidiakon praktično polnopraven cerkveni superior gor. grofije.) Iz škof. arhiva v Gor. zvemo, da je K. postal 1662 gor. župnik; 1664 arhidiakonov namestnik; 1674 tudi vizitator opatije v Rožacu; 1678 se podpisuje kot opat sv. Nikolaja pri Cerovem; v vseh teh letih se je večkrat mudil kot »cesarski svetnik« v Gradcu in se udeležil zborov tamkajšnjega »governatorata«. K. je bil v Gor. pri nižjih slojih zelo priljubljena oseba, duhovščina ga je visoko cenila, le s krajevnimi oblastmi je bil večkrat v sporu. Carlo Morelli v svoji Istoria della Contea di Gorizia (II. del, str. 290) pravi takole: »... ta cerkv. dostojanstvenik je združeval v sebi veliko nadarjenost, širokogrudnost in radodarnost... narod ga je imel v čislih... duhovščina ga je smatrala za pravičnega in nepristranskega moža. Vendar je ta položaj izkoriščal, da je širil svoj vpliv in oblast čez tiste meje med cerkveno in politično oblastjo, ki jih je bil določil nadvojvoda Karel z predpisom iz 16. junija 1589. Ljudstvo se je v svojih težavah in pravdah bolj zatekalo k cerkv. forumu kot civilnemu.« Toda deželni kapetan grof Karel Thurn ni bil mož, ki bi dovolil take nerede. 21. jul. 1670 je pod kaznijo 50 dukatov prepovedal, da bi se laik ali duhovnik v civilnih zadevah zatekal k arhidiakonovemu forumu. Toda položaj se ni izboljšal. Czoernig v svoji Zgodovini Goriške pravi, da se je za časa kapetana Katzianerja K-eva predrznost tako povečala, da se je kapetan večkrat moral zateči na dvor. Na strogo cerkvenem polju gredo K. velike zasluge. Dal je obnoviti ali popraviti mnogo cerkva na Goriškem. Največjo skrb pa je posvetil gor. ž. cerkvi (današnji stolnici). Cossar, Storia dell'arte, 130, pravi: »Župnik Crisai je poklical v Gor. poleg Pacassija tudi slikarja Giulia Quaglio mlajšega iz Laiana. Ta je naslikal "veliko fresko" na glavnem oltarju, ki so jo odkrili dne 15. sept. 1702 in je stala 1200 florintov. Crisaieve zasluge izpričuje napis na loku glavnega oltarja: »Sacris his aedibus utroque latere piorum elemosinis amplatis / coelestis gloria eleganti manu effigiatae / ornamentum addidit / Abbas Joannes Baptista Crisai paroehus et archid. Goritiae / Anno Salutis MDGCIL« K. je nadalje uvedel jezuite v župnijo Komen in si veliko prizadeval, da so prišle uršulinke v Gor. Kot rečeno, je K. umrl v Solkanu; bil pa je pokopan v kapelici uršulinskega samostana v Gor. Pravijo, da ko so odkrili grob nekaj let pozneje, so našli njegovo telo neiztrohnjeno. Po njegovi smrti je tekla govorica, da so ga zastrupili sovražniki.

Prim.: Morelli, Istoria della Contea di Gorizia,290, 293, 298; Cossar, Storia dell'arte, 130; Valdemaro, La Chiesa e Parrocchia dei Santi Ilario e Taziano, 31; Czoernig, Il territorio di Goriziae Gradisca, 759; Camillo Medeot, Le Orsoline a Gorizia, 34, 66, 67, 70, 81; E. Marcon, La genesi dell'Arcidiocesi di Gorizia, Studi goriziani, XIII, 1952.

Rij.