Kravos, Marko (1943–)

Kravos Marko, pesnik, publicist in kult. delavec, r. 16. maja 1943 v Montecalvo Irpino, prov. Avellino, kjer je bil njegov oče Josip (gl. čl.) interniran in se mu je pridružila tudi družina, mati Evfirazija Valič. Po vojni so se vrnili v Trst in oče je kupil hišo pri Sv. Ivanu, kjer živijo. Po osn. š. pri Sv. Ivanu in nižji gimn. pri Sv. Jakobu je dovršil Klas. licej (1963) na lj. U pa slavistiko (slov., rušč. in češč.) in diplomiral 1970 z nalogo Družbeno angažirana pesem Srečka Kosovela. Vrnil se je v Trst in stopil v službo pri ZTT, kjer je ur. knjižnih izdaj. Ljubezen do pisanja je podedoval po očetu, ki je pisal uspele spominske in humoristične črtice. Prva K-ova črtica je izšla v dijaških LitV (Rdeča račka – 1955/56), prva pesem pa v PDk (Na straži – 1960). LitV je ostal zvest do mature in je v njih priobčil 26 pesmi. Sodeloval je še v Mlad. tribuni (Trst 1963), Problemih (1963), JKol (od 1965 dalje), študentski Tribuni (od 1964), Sdb (od 1965, od 1969 je ured. svetu), NRazgl (od 1965), v trž. Zalivu (od ustanovitve 1966 do dec. 1969 je bil v ured. odb.), Dial (od 1967), Kapljah (Idrija 1967–69), GorSreč (1967), Odsevih (Slov. Gradec 1969), Ob (Koper), trž. Mostu in Danu, Koroškem koledarju. Obširneje se je predstavil v skupinski knjigi mladih pesnikov in pisateljev Štirinajst (Lj. 1967) in v Rusem mostu, iz del sodobnih tržaških slov. pisateljev (Lj.-Trst 1967). 1969 je izšla prva K-ova samostojna zbirka Pesem (Maribor-Trst). V zbirki je 55 pesmi, razdeljenih v štiri oddelke. V uvodni želi dati »tihim ljudem in otrokom« tako pesem, da jih bo prešinila in bodo zašepetali: »Lepo je in res je tako.« Peti hoče torej razumljivo, preprosto, da ga bodo ljudje brali in imeli kaj od tega, in še to želi, naj bo njegova pesem srce, zemlja in voda, »ki šumi in preglasa samoto«. Ljubezenske pesmi so zgrajene iz svetlih las, tihih tolmunov, zarje, kresnic, spominčic, biserne pene, iz igranja, šepetanja, bolj iz hrepenenja kot iz močnih čustev, iz mla-deniškega iskanja in rahle otožnosti. Veseli se življenja, saj »še kamen pobožam / v zahvalo / da sem«. Nadalje opeva težave vsakdanjega življenja, ki pa so običajne stiske, ne posebno tragične, življenje ga še ni potegnilo med neusmiljeno kolesje. V tretjem oddelku je pet pesmi Iz knjige o sreči. Srečo išče Fu San, a je ne najde. Pet kratkih pesmi je posvečenih vojni v Vietnamu. V zadnjem ciklu govori spet o osebnih in splošnih problemih. V zbirki so nekatere pesmi prepričljivi lirični izlivi občutljive duše, v drugih je še iskanje in hoja za modnimi novostmi (tudi opuščanje ločil). Očitna je naslonitev na ljudsko pesem, iz katere vpleta cele verze ali posnema slog in ritem (Pesem, Narodna, Slutnja, Samomorilka, Balada, Odhajam, Slovo). Če je ta vpliv očiten in hoten, pa je zaznaven še odmev S. Kosovela, E. Kocbeka, G. Lorca in morda še koga. Mar. Kramberger poudarja na zavihu te vplive, hvali pa K-ovo zvestobo slov. lirični tradiciji in zaupanje v pesniško besedo. Druga K-ova zbirka ima naslov Trikotno jadro (Koper-Trst 1972). Naslov kaže, da sega to jadro od avtorjeve ožje domovine do Afrike in Srednje Amerike. V prvem ciklu opeva svojo deželo, v kateri »hodijo ljudje pokonci«. Kraški kamen je urekel Lepo Vido in pesnika, vsakdo je »navsezadnje brez besed in sam«, v mestu ni »ene saime mehke travice«, pesnika je sram, da je »član in podpornik zahodne civilizacije«. V drugem ciklu je sedem Kuwajevih pesmi, ki opevajo Kuwaja od rojstva do smrti. V ciklu Pričevanje iz Teskuka je šest nekakih Obrednih pesmi iz območja in časa tolteške in azteške civilizacije. V zadnjem ciklu Stare pesmi je spet doma in poje o ljubezni, približal se je otroški pesmi, epski pripovedi in legendi. Tretja zbirka ima naslov Obute in bose (Pesniški list 27, Koper-Trst 1976). Pesmi so po vsebini zelo različne, bolj miselni utripi kot izpovedi o težavah sodobnega življenja. Kljub pogosti ironiji pa je čutiti neko otožnost, nestalnost, hrepenenje po begu iz onesnaženega sveta, po nečem trdnem. V Zamejski žalosti poje o zamejcih, ki so vedno in vsi žalostni, k njim romajo rojaki in jim kličejo: »neomajni ostanite, kremeniti«. Četrta K. zbirka so Paralele (Trst 1977 – nakl. 30 izv.), mapa, v kateri je osem pesmi in osem grafik Marjana Kravosa (gl. čl.). Zadnja K-ova zbirka je Tretje oko (CZ Lj. 1979), ki obsega 41 pesmi v ciklih Jaz o tem, Biografija s kredo in Tretje oko. Spremno besedo v zibirko je napisal Taras Kermauner, v kateri je postavil K. v sodobni slov. pesniški svet in razložil pomen novih pesmi. Zbirka je velik premik v dosedanjem K-ovcm razvoju, o čemer priča zlasti prvi odd., ki zajema nad polovico pesmi. Pesnik se je zamislil v današnji svet in v današnjega človeka, ki je zgubil smisel za vse vrednote, vse je relativno in tudi beseda je zgubila svoj pomen. Ne zna ali noče zavzeti jasnega stališča, nima značaja, razčlovečen je, nemoralen, pusti, da ga drugi obračajo po vetru kakor vetrnico. Pesnik protestira proti temu z ironijo, posmehuje se sebi in drugim, zaveda se, da stvari ni mogoče spremeniti, svet gre po svoji poti, ki mu jo je začrtala potrošniška miselnost. »Zdaj vsako prase iz človekoljubja raste.« In sklep: »Zakaj bi človek / ne smel biti cunja?« Uporablja izbrane in ljudske izraze, včasih se pesem spremeni v popevko. – Nekatere K-ove pesmi so izšle v prevodih v srb., hrv. (S. Mihalić, Ljerka Car Matutinović, Zvonimir Golob), maked., rušč. (Ja. Andrejev in dr.), albanščino (Rifat Kukaj), angl. (Alasdair Mac-Kinnon), madžarščino, gruzinščino in it. (J. Milič, M. Debeljuh, M. Vertovec, G. Scotti, P. Raveggi, in sicer v ant. Tredici poeti sloveni contemporanei – Trinajst slov. sodob. pesnikov, Maribor-Trst 1973, v revijah Umana, La Battana, La Bora, Le livre slovène, Novi Matajur in Most). Več pesmi je uglasbil trž. skladatelj Pavle Merkù (Reklama, Lokomotiva, Panta rei, Mladost, Gore, Moja roka), pa še Lojze Lebič, Aleksander Vodopivec, Pavel Ota (izbor pesmi za mladinsko predstavo iz zbirke Tretje oko, ki jo je pripravil S. Verč, 1981). K. piše tudi knjižne ocene, krajše eseje, zapise: študija Družbeno angažirana pesem Srečka Kosovela je izšla v Letopisu NŠK v Trstu za leta 1972–1976, Prispevek in debata na zborovanju o Cankarju v zborniku V areni življenja sem stal (1977), Il dramma sloveno nei canti di Kosovel v L'Unità 14. nov. 1976, Poezija v zmrzovalni skrinji v NRazgl 23. apr. 1982, otr. radijsika igra Pisana žogica, nagrajena na natečaju Radia Trst A 1973. Prevedel je iz it. izbor pesmi Luciana Morandinija v Pesniških listih 22 in za radio Metastasijevo pastoralko v verzificirani obliki (okr. 1976, avt. podatek). S sestavki o slov. književnosti sodeluje na RAITrstA. Bil je tajn. Društva slov. pisateljev (1970–74), član PEN kluba, ustanovil je Pesniške liste (1978–81), preds. Slovenskega kluba v Trstu v letih 1978–81, je član izvrš. odb. SPZ oz ZSKD, kateri je od 1982 preds., in preds. Slavističnega društva v Trstu (od 1977). Za zbirko Tretje oko je dobil 1981 nagrado iz Prešernovega sklada.

Prim.: Avtor o sebi in svojem delu: Pogovori z avtorji, B. Hofman, Knjiga 72, št. 5; Korespondenca s Fr. Pibernikom v knjigi Med modernizmom in avantgardo, 1982; Pogovor z J. Zadnikarjem, Teleks, 19. febr. 1981; Izjava ob nagradah, NRazgl febr. 1981; osebni podatki; J. Pogačnik, Rusi most, Lj.-Tr. 1967, 149, 152 s sl.; Jevnikar, Zam. lit., M(Trst) 1968, 95–96; 1972, 118–19; 1976, 143; 1980, 134. Oznake o poeziji: Taras Kermauner, Leva, desna, spremni esej k zbirki Tretje oko; Mara Debeljuh Poldini, L'occhio di Kravos, La Bora, dec. 1979; Fulvio Tomizza, Ob predstavitvi ant. Trinajst slov. sodobnih pesnikov, Sdb 1974; Denis Poniž, Začarani in odčarani svet poezije M. K., PrimSreč V, 1981, št. 25, 14–18; o posameznih zbirkah so pisali: Štirinajst: D. R.(upel), Mladina 16. jan. 1967; Fr. Forstnerič, Večer 11. mar. 1967; Bog. Podpečan, Tribuna 1966/67, št. 15 in Dial 1967, 222–25; Pesem: Her. Vogel, TT 21. sept. 1969 in NRazgl 9. jan. 1970; Drago Bajt, Mladina 23. sept. 1969; Fr. Jeza, LitV XXI, 1969, 25–26; Zora Tavčar, Zaliv IV, 1969, 196–97; FM. Benedetič, PDk 28. sept. 1969; Fr. Pibernik, PiČ I, 1969, 564; Trikotno jadro: PDk 18. jun. 1972; NL 11. jan. 1973; M. K.(ošuta), PDk 21. okt. 1972; Ace Mermolja, PDk 12. nov. 1972; M. Čuk, Dan 1973, št. 1; Her. Vogel, NRazgl 23. febr. 1973; Vinko Ošlak, Večer 12. mar. 1973; M. Jevnikar, LitV XXIV, 1972/73, 28–29; Knj. 72, 356–57 s sl.; Tretje oko: Knj. 80, 166–67; Taras Kermauner, Meseci z dnevnikom, Književnost, Bgd, št. 8, 1980; Samo Simčič, Govor lastne misli, LDk jun. 1980; M. Čuk, PDk 25. nov. 1979; A. Mermolja, Dan, št. 88, 1980; Boj. Bratina, PrimSreč 1980, št. 21–22; Denis Poniž, PrimSreč 1980, št. 24; Marjan Zlobec, Sdb 1980, št. 8–9.

Jem.