Kraševec, Alojzij (1882–1944)

Kraševec Alojzij, duhovnik, narodni in gospodarski delavec, sin Frančiška in Ane Lukežič, r. 20. apr. 1882 v Tominjah, župnija Trnovo - Ilirska Bistrica, u. 1. jan. 1944 na Reki, pokopan v Trnovem. Gimn. in licej je obiskoval na Reki (Sušak), nato se je vpisal na filoz. na Dunaju, a se na prigovarjanje dekana Kržišnika po enem letu odločil za bogoslovje v Gor. Tržaški škof Nagel ga je posvetil v mašnika 14. jul. 1907. Služboval je kot kpl. v Predloki (do 1. marca 1913), žpk v Brezovici (do 1. okt. 1925), žpk in dekan v Hrušici (do jeseni 1943); tu je leta 1934 zaradi spremenjenih škof. meja avtomatično prešel v reško škofijo. 1. okt. 1943 je bil imenovan za rezidencialnega kanonika stolnega kapitlja na Reki, a se je tja s težkim srcem preselil čez dobro leto. Bil je tudi prosinodalni izpraševalec, škof. cenzor, ravn. škof. administrativnega urada, sodnik škof. sodišča, deputat za disciplino v semenišču in član škof. katehetske komisije. Umrl je zadet od kapi. 1919 je K. doletela prva internacija. Takrat so Italijani internirali tudi A. Cerarja, kpl. v Brezovici, H. Hreščak, kpl. v Slivju, pa je preoblečen pobegnil v Jslo. Istočasno so v Podgradu nenadoma zaprli in odpeljali na Sardinijo petero ljudi (ves personal sodišča). Ta internacija je bila iz splošne gonje proti slovenstvu. Ni trajala dolgo, ker se je K. vrnil že poleti istega leta. Druga internacija je zadela K. 1941. Takole jo je sam opisal v Kroniki: »V soboto pred cvetno nedeljo ob začetku velikonočnega spovedovanja pride v Hrušico msgr. Gabrijel Gelussi z Reke in izroči škofov ukaz, naj se njemu izroči Hrušica, župnik in kaplan (Kristan A.) pa naj takoj drugo jutro odrineta v Verono, kjer naj bi z drugimi duhovniki oskrbovala evakuirance – begunce – z Reke in drugih krajev. Odšla sta šele po končanem spovedovanju v ponedeljek zjutraj. Ker se je jsla. vojska kmalu umaknila brez bojev, so se begunci vrnili in z njimi tudi župnik – v petek pred belo nedeljo – ter kaplan – v ponedeljek po beli nedelji.« 3. maja 1931 je dospel odlok s Prefekture (št. 4992), s katerim je bila uradno ukinjena Marijina družba. Kraševcu se je naslednje leto porodila misel o ustanovitvi Marijinega vrtca; s škofovim dovoljenjem se je mesečno zbiralo okrog sto otrok, čeprav vrtec uradno ni bil ustanovljen. Pred binkoštmi 1932 je šel s tremi gospodi z Goriškega v Rim, da bi za naše ljudi kaj izposloval v cerkvenem in prosvetnem oziru. »Viden uspeh je bil ta, da je bil dr. Kralj – laični član te družbe – interniran v Milan. Amnestija ob 10. obletnici pohoda v Rim je rešila internirance in med drugimi tudi njega« (Kronika). Bil je v več pogledih pravi oče župnije in dekanije. V gosp. pogledu je dejansko uspešno vodil mlekarno v Hrušici, posojilnico v Podgradu; 7. dec. 1932 je odprl Konzumno zadrugo (trgovino) v Hrušici, ki je kmalu dobila podružnico še v Slivju z namenom, da ublaži cene in olajša pritiskajočo revščino. Želel je ohraniti našega človeka na lastni zemlji. Poučevanje verouka je bila obenem šola materinščine. Ko je 1. jul. 1934 pripadla še dekanija Hrušica reški škofiji, je zapisal v Kroniko: »Kljub večletnemu upiranju se je proti naši volji izvršila priključitev.« Silno ga je bolelo načrtno raznarodovanje in organiziran boj proti slovenščini. Pri vizitaciji 1935 je škof Santin prepovedal slovesne maše s slov. petjem, pesem V zakramentu in delitev obhajila v slov. Nov. 1936 je prišel odlok škof. ordinariata na Reki, da bodo suspendirani duhovniki, ki bi pri petih mašah dopustili slov. petje, rabili hrvaški ritual, peli V zakramentu. Škof je začel nastavljati na slov. župnije »svoje« duhovnike; tako je prišel za kpl. na Pregarje Luigi Gasparini, za župn. upravitelja na Vodice pa novoomašnik Pio Cristian (oba v hrušiško dekanijo). Že 1930 je K. vpeljal redno tedensko srečanje za duhovnike (včasih se je pridružil tudi kak izobraženec laik) ob torkih, ki so ga imenovali kar torkovanje. »Gospodje so precej dosledni,« je zapisal o tem K. v Kroniko. Civilnim oblastem ta srečanja v Hrušici niso »dišala«, a je K. vedno znal diplomatsko opravičiti to svojo bistro zamisel. Duhovnikom, ki so prihajali tudi bolj od daleč, ne samo iz domače dekanije, je »torkovanje« v vsakem pogledu veliko pomagalo. K. je bil za svoj čas in kraj avtoriteta, izreden mož, ki še ni dobil naslednika.

Prim:: Župnijska kronika Hrušica; Župnijska kronika Knežak (Kalan); ŠkATrst; ŠkAReka; Soklič, Istra; Čermelj, Il Vescovo.

Škerl