Kramarič, Ivan (1892–1958)

Kramarič Ivan (Janko), duhovnik in šolnik, r. 8. jul. 1892 v številni družini v Radovici pri Metliki v Beli krajini, u. 24. mar. 1958 v Barkovljah (Trst). Oče Ivan, kmečki posestnik, je bil 35 let župan, mati Barbara Težak. Osn. š. je obiskoval v Radovici in Metliki, gimn. v Novem mestu (matura 1912). V Lj. je dovršil bogoslovne študije in 22. jun. 1915 prejel mašniško posvečenje. V službo je stopil jul. 1916. Najprej je bil dve leti kpl. v Črnem vrhu nad Idrijo, nato je bil skoraj 4 leta kpl. v Slavini pri Post., kjer je oskrboval številne podružnice. V začetku febr. 1922 je prevzel skrb za samostojno duhovnijo Šempeter na Krasu – Pivko, kjer je ostal do 27. apr. 1945, ko se je pod silo novih razmer umaknil. (Brata duhovnika Franceta so mu ubili 2. sept. 1942 v Starem trgu pri Ložu, starega 35 let; ubili so mu tudi brata Stanka z ženo). K. je bil resen, skrben in strog dušni pastir. Cerkev sv. Petra je dal znotraj v celoti popraviti in prepleskati (1925), ko so faš. prepovedali slov. verouk v šolah, je sezidal posebno kapelo, v kateri so se otroci učili verouk in slov. jezik, v njej so bili stanovski shodi in pev. vaje. V tem pogledu je bil najmodernejši, ker je zgradil za verouk posebno kapelo. Vsa leta v Šempetru je vodil kot tajn. Hranilnico in posojilnico, ki je v težkih časih marsikomu pomagala, njemu pa povzročala velike težave in skrbi. Po izselitvi iz Šempetra je bil 4 mesece v taborišču v Senigallii, ko ga je škof Santin sept. 1945 poklical v Trst in mu izročil skrb za slov. vernike v mestni župniji sv. Vincencija. Že meseca jul. 1945 je namreč škof Santin sestavil paritetno komisijo, ki naj bi pripravila nekaj v kratkem izvedljivih predlogov za ponovno uvedbo ali poživitev slov. službe božje. Ker v tej komisiji niso hoteli sodelovati Jože Gregor, Božo Milanović in Ivan Omersa, sta Jakob Ukmar in Lojze Škerl predložila minimalen program, ki je upošteval tedanje možnosti. Šlo je za uvedbo nedeljske maše v c. sv. Vincencija (ob 6,30) in v c. sv. Antona Novega (ob 7. uri). Predlog je bil sicer sprejet, a le s prihodom v Trst Jožeta Prešerna in Ivana Kramariča je bilo mogoče začeti z omenjenima mašama. Za svojega bivanja v Trstu je K. do jeseni 1948 vodil duhovniško hišo v ul. Bellosguardo 12, ki so jo dale škofiji na razpolago Sestre N. de Sion. Tu je bila tudi menza, h kateri je včasih prišlo do 15 gostov, duhovnikov in prof. Za menzo je skrbela Kramaričeva sestra Mara, ki je bila v šolskem letu 1950/51 nekaj časa kuharica in »gospodinja« v trž. semenišču. V tej hiši je Andrej Gabrovšek (PSBL I, 403–04) začel izdajati tednik Teden. K. je bil nekaj let ekonom v semenišču, preds. Upravnega odbora za Marijanišče na Opčinah in do smrti katehet na slov. sred. šolah. Poverjena mu je bila skrb za nastavljanje katehetov in nadzorovanje verouka. Zato ga moremo mirno prištevati med stvaritelje slov. šolstva na Tržaškem. Jeseni 1948 je prevzel v Barkovljah skrb za slov. vernike. Tu se je tudi naselil. Istega leta je prejel imenovanje za kanonika v stolnem kapitlju sv. Justa v Trstu. Tako je bil do svoje smrti »kaplan«, katehet in stolni kanonik.

Prim.: Osebni spomini; ŠkATrst; KatG 27. mar. 1958; LitV IX, Trst 1957–58, št. 6, 171 s sl.; M. Jevnikar, Katehet J. K., IzvTrst 1958, 66 s sl.; Vinko Beličič, Prelistavanje poldavnine, GMD 1980, 5–9; sporočilo Toneta Požarja 18. febr. 1982.

Škerl