Kraigher, Nada (1911–2000)

Kraigher Nada, pisateljica, r. 29. jan. 1911 v Trstu, živi v Lj. Oče Ivan, pomorščak, mati Amalija Role. Osn. š. obiskovala v Trstu, gimn. v Trstu, Mrbu in Lj. (matura 1930). Vpisala se je na FF U v Lj., študija ni dokončala, 1931 se je poročila z akad. kiparjem in slikarjem Nikolajem Pirnatom (gl. čl.). Po vojni je diplomirala na Ekon. (1952) in na Pravni (1955) fak. v Lj. Od 1930 dalje je službovala pri nekaterih gosp. ustanovah (trgovina Vinea in Putnik v Lj., KID na Jesenicah). Od 1941 je delala v NOB, bila v Lj. obveščevalec VOS-a, nato pri Glavnem štabu NOV in POS oficir za zvezo z zavezniškimi misijami (znanje tujih jezikov), v Bariju je bila pomočnik načelnika jsl. sanitetne misije. Kot član delegacije RKJ je obiskala po vojni ZDA in Kanado, do 1947 je bila uslužbena pri RKJ. Vrnila se je v Lj., od 1948 do 1955 se je zdravila na Golniku in s svojim možem dr. Robertom Neubauerjem bivala dalj časa v tujini (Švica, Ceylon, Indija). Med leti 1956–78 je bila direktor Avtorske agencije za Slov. v Lj. Literarno je pričela ustvarjati razmeroma pozno (prva objava v Mladini 1955), od 1961 dalje piše nepretrgoma. Črtice, novele, odlomke iz daljših tekstov, intervjuje, popotne vtise in tudi prevode je objavljala v raznih periodičnih publikacijah. Njen prvi samostojni tekst je roman Pet temnih svetlih let (Mrb. 1963, 1975), ki mu sledijo romani Začarani krog (Lj. 1965), Moj Lonja (Lj. 1967), Dokler živimo (Mrb. 1969), Maja (Lj. 1971, 1979), Terminus (Lj. 1973), Jaja Veva (Lj. 1976), v tisku je roman Ej, življenje. Poleg tega je izdala potopise za otroke Nina na Cejlonu (Lj. 1965), Moj sin v Kirgiziji (Lj. 1971) ter zgodbo za otroke Akcija (Lj. 1977), knjigo v verzih Aleš se potepa (Lj. 1979) in Žive pavestice (Lj. 1981). V tuje jezike je bil največkrat preveden roman Terminus (srbohrv. 1975, bolg. 1981, rušč. 1978, 1980); poleg tega sta bila v ruščino prevedena še romana Dokler živimo (1981) in Maja (1981). Odlomki in predvsem otroške zgodbe so bile prevedene v rušč. in alb. K. je tudi sama največ prevajala iz rušč. kot Tatarske pravljice (Lj. 1969), J. G. Oljšanskij Smolček (Lj. 1977), M. Kolesnikov Atomsko mesto (Lj. 1976), v tisku je V. Ognjev Rdeča jabolka. Objavila je vrsto prevodov krajših besedil. Iz angl. je prevedla L. S. Wolf Vas v džungli (Koper 1959), iz ital. pa G. Nogara Koncert v črnem (Lj. 1979). Z referati, posvečenimi predvsem literarnim vprašanjem, se je udeležila različnih sestankov doma in v tujini. Nekateri njeni posegi so bili objavljeni. M. Kmecl označuje njen slog kot »kultivirano temperamenten in duhovit, po svoji opisni slikovitosti pa pogosto reportažen«. Njen sin je akad. kipar Janez Pirnat.

Prim.: Kojeko 1970, 509; Slovenska književnost 1945–1965, II, Lj. 1967, 398; Delo 5. febr. 1971, št. 33; Knjiga 1975, 416–422; osebni podatki.

B. Mar.