Kosovel, Jožef (1858–1949)

Kosovel Jožef, župnik, kulturni in narodni delavec, r. 23. nov. 1858 v Selu pri Batujah na Vipavskem, u. 20. febr. 1949 v Štandrežu pri Gor. Oče Franc, kmet, mati Jožefa Bavčar. Gimn. je obiskoval v Gor. in tu je prvi dve leti stradal. Sam je pripovedoval, kako težko je čakal na mater, ki mu je vsak četrtek peš prinesla hlebec koruzne pogače, ki jo je nato zrezal na sedem kosov, da je imel do prihodnjega četrtka dodatni obrok k revni goriški hrani. Lakote se je rešil v 3. gimn., ko so ga sprejeli v gor. deško semenišče Andreanum. Po maturi 1880 je stopil v gor. semenišče in bil 1. jul. 1884 posvečen v duhovnika. Prvo kpl. mesto je bilo v Devinu, kjer je ostal pet let, drugo v Kamnjah, 1892 je postal žpk v Batujah. Tu je bil star spor med Seljani in Batujci, ki je pripeljal tako daleč, da so K. dejansko napadli v župnišču. Zato se je odpovedal župniji in 16. jul. 1896 sprejel mesto kurata v Štandrežu pri Gor. Takoj se je lotil gradnje nove cerkve, ker je bila tedanja premajhna, saj je štela vas 2000 vernikov zaradi novih tovarn in bližnje žel. postaje. 1900 je bila c. dograjena in dostojno opremljena z novimi orglami in novim križevim potom. 1907 je gor. slikar Delneri poslikal prezbiterij. Leto pozneje je skupno z obč. starešinstvom sprožil pobudo, da postane Štandrež samostojna župnija, kar pa se je zaradi raznih ovir zavleklo do 23. apr. 1923. Ko je stopila It. 1915 v vojno, je prišel Štandrež v vojni pas, zato se je kurat K. skupno z verniki umaknil v zaledje in opravljal dušno pastirstvo v Ajdovščini od avg. 1915 do apr. 1918, ko se je vrnil v porušeni Štandrež. Ker sta bila tudi c. in župnišče porušena, je 1924 c. znova pozidal in 1927 kupil iz oglejske bazilike lep križev pot, delo nem. slikarja. Bil je vzor narodno zavednega in stanovsko neoporečnega duhovnika. Podpiral je društveno življenje brez razlike, in ko je fašizem zatrl vsako slov. javno dejavnost, je zbiral otroke in mladino h krščanskemu nauku v c. prostorih in jo ohranjal zavedno in pošteno. Skrbel je tudi za lepo c. petje. Jul. 1932 ga je gor. sodnija tožila, »da izdaja dokumente civilnega staleža v tujem (tj. slovenskem) jeziku«. Nevšečnosti je imel tudi z it. kaplani, ki so prihajali v Štandrež kot katehetje. Ker je bil šibkega zdravja, se je rad knajpal, dolga leta je vsak dan do pozne jeseni hodil na kratko kopel v bližnjo Sočo. 1. okt. 1942 je bil upokojen, stanoval je v Rusjanovi hiši na vogalu Kraške ulice in še nadalje opravljal duhovniške dolžnosti. Vaščani so gledali »v starem gospodu župniku« nekak »strelovod«, ki jih varuje pred božjo jezo, očeta, ki za vse moli in vse ljubi. Zato so ga visoko cenili, kar so zlasti pokazali ob njegovi biserni maši. Za 60-letnico mašništva mu je zložil rojak dr. Andrej Budal (PSBL I, 149–50) pesem Svečenikovo življenje (izšla v GorL 1944, št. 12). K. je bil odbornik nadškofijskega odbora za pouk krščanskega nauka, ki je imel nalogo izpopolniti omrežje Sedejevih farnih šol in skrbeti za veroučne knjige in programe.

Prim.: Biseromašniško slavje v Štandrežu pri Gorici, GorL 1944, št. 12; (L. Novak), Biseromašnik J. K., KolGMD 1950, 76–77 s sl.; Najstarejši duhovnik na Goriškem, žpk J. Kosovel, Soča 7. avg. 1947, št. 3 (intervju); Prof. R. Bednarik, Sto let prosvetnega dela v Štandrežu, Ob stoletnici štandreške čitalnice, Gor. 1969, 14; Dr. R. Klinec, Biseromašnik J. K., Štandreški zvon, 1970, št. 4, 3–4, št. 5, 3–5; Isti, Primorska duhovščina pod fašizmom, Gor. 1979, 41, 103.

R. K.