Kosmač, Ciril (1910–1980)

Kosmač Ciril, pisatelj, prevajalec, publicist, dramaturg, r. 28. sept. 1910 na Slapu ob Idrijci, u. 28. jan. 1980 v Lj., pokopan v Ročah nad Slapom. Oče Franc, kmet, mati Marjana Trušnovec. Ciril je bil drugi od štirih otrok; doraščal je v revni kmečki družini, a je že v domačem okolju dobil veliko kulturnih pobud. Oče je igral harmonij in je tudi svoje otroke učil glasbo. Vodil je cerkv. pevski zbor, ustanovil bralno društvo in sam skrbel za njun razvoj. Veliko mu je bilo do tega, da bi Cirila izšolal. Slutil je, da ima sin dar za pisanje, zato ga je že zgodaj spodbujal v tej smeri in mu pripovedoval zgodbe iz domače doline. Tudi mati je bila zelo načitana in odprta. Osn. š. je K. obiskoval v rojstni vasi, v Gor. pripravnico v Alojzijevišču in dva letnika sr. trg. š. S Stankom Vukom je pisal v lit. list Uporni veslar, ki so ga alojzijeviški dijaki pisali na roko. Ker ga starši niso mogli vzdrževati, je pustil gor. šole. Ostal je doma, pomagal pri domačem delu in sam študiral. Kot privatist je v š. letu 1927/28 opravil malo maturo na ital. klas. gimn. v Tolminu. V teh letih se je seznanil z ital. jezikom in kulturo. 1929, na dan materinega pogreba, so ga fašisti aretirali pod obtožbo protifaš. mišljenja in delovanja. Bil je v gor. in koprskem zaporu, v rimskem Regina Coeli in v Trstu. Sept. 1930 je bil na trž. procesu kot najmlajši obtoženec in zaradi pomanjkanja dokazov oproščen in poslan v domači kraj, kjer naj bi bil štiri leta pod policijskim nadzorstvom. Noči pred ustrelitvijo bazoviških žrtev se je spomnil v spisu Bazovica – 6. septembra (Istra 1934). Čez nekaj mesecev (jan. 1930) je zbežal čez hribe v Jslo. V Lj. je deloval med prim. begunci, sodeloval s predavanji in recitacijami v društvih Tabor in Mlada Soča, pisal za emigrantski list Istra in za Jadranski kalendar. Začel je vneto prebirati slov. pisatelje, predvsem Cankarja, pa tudi dela iz svetovne književnosti. Seznanil se je z Bogomirom Magajno, svojim poznejšim mentorjem, in z O. Župančičem. V tem času so nastali prvi K-evi pripovedni poskusi. V njih je čutiti Cankarjev in Magajnov vpliv. Snov je K. črpal iz otroštva, mladosti in jetniškega življenja. Razmišljal je tudi o usodi Prim. in njenih ljudi v težkih časih fašizma. Prva črtica Božična noč v ječi je izšla v NR 1931. Objavljal je še v Valu, LZ in Sd. O letu 1935 je v svoj koledarček zapisal: »Zavedal sem se, da zelo malo znam, zato sem mnogo bral in se učil. To leto sem se naučil nemško in začel sem prevajati iz italijanskega in nemškega jezika.« Dve leti kasneje se je naučil franc. in začel iz nje prevajati. Ljubljanska leta so bila za K. leta trdega dela in učenja, pomanjkanja in negotovosti, pa tudi prvih uspehov in zadoščenja. 1939 so v Sd izšle novele Gosenica, Sreča in Kruh, ki sodijo že med K-eva klasična besedila. Po posredovanju O. Župančiča je K. konec 1938 dobil štipendijo franc. zun. ministrstva in odšel v Pariz. Ko se mu je po štirih mesecih iztekla, se je za kratek čas zaposlil na jsl. veleposlaništvu. Ob izbruhu druge svet. vojne je ostal v Parizu in se skromno preživljal. V tem času se je večkrat srečal s Prežihom. Kljub težkim življenjskim razmeram je vztrajno bogatil svoje znanje. Iz Puškinovih del se je učil ruščino in kmalu bral še druge ruske književnike v izvirniku. Ko so Nemci maja 1940 zavzeli franc. prestolnico, se je umaknil v Marseille. Tu se je poglabljal v špansko in katalonsko književnost ter se učil angleščino. Ponovno je dobil franc. štipendijo. 1942 je preko Španije in Portugalske prispel v London, kjer je samostojno delal pri BBC in se še naprej seznanjal z angl. jezikom in kulturo. Marca 1944 je z zavezniškim konvojem odpotoval v Sev. Afriko in po zamotani poti preko Egipta prišel do Barija. Tu se je javil vojni misiji NOB in avg. odletel v domovino na osvobojeno ozemlje Bele krajine. Pristal je v Črnomlju in nato deloval v Koč. Rogu. V tem času se je družil z Borisom Kidričem. Delal je v ured. SPor in bil od jan. 1945 do mar. 1946 njegov ur. Po vojni je pripravil za tisk prvo samostojno knjigo novel Sreča in kruh (1946). Bil je urednik ilustr. tednika Tovariš in do 1955 umetniški vodja Triglav filma v Lj. Po svoji noveli Očka Orel je napisal scenarij za prvi slov. umetniški film Na svoji zemlji. V dnevno časopisje je pisal polit. članke in uvodnike. Pozneje se je kot poklicni pisatelj posvetil samo liter. ustvarjanju in prevajanju. Preživel je skoraj eno leto v kartuziji Pleterje na Dolenjskem in tu pisal Balado o trobenti in oblaku (1956). Nato se je naselil v Portorožu in občasno obiskoval domačo dolino. Objavljal je v NS, Razgl, NSd, v lit. prilogi LdP-Borbe, v Tov, v NRazgl, v KolPD 1959, v Delu, SlovJ, Obz in SIK 1960. V Delu 8. febr. 1975 je objavil razmišljanje Za Prešernov dan. Obiskoval je šole, posebno rad je prihajal v zamejstvo. 1971 je npr. na sr. š. v Gor. prisrčno nagovoril dijake in jim prebral črtico V gaju, ki do tedaj še ni izšla v knjigi. Od 1961 je bil član SAZU, med 1968–72 preds. Društva slov. pisateljev, 1972 pa je bil izbran za preds. Zveze književnikov Jsle. Udeleževal se je mednarodnih simpozijev književnikov in osebno poznal številne tuje pisatelje. O srečanju z njim ob odprtju Gradnikove sobe v Medani piše Mario Soldati v knjigi Vino al vino. K. je govoril na raznih svečanostih, tako npr. Ob 100-letnici Društva slov. pisateljev pred Prešernovo rojstno hišo v Vrbi (prim. PDk 24. sept. 1972). Za svoje življenjsko delo je prejel Prešernovo nagrado za 1979. To je bilo razglašeno 8. febr. 1980, deset dni po pisateljevi smrti. K. je začel svojo ustvarjalno pot kot pisec kratke proze z izrazito nacionalno motiviko. Prvih deset let (1931–41) je pisal za liste in revije, izjema je Hiša št. 14, ki je izšla najprej v reviji, nato v zbirki Slovenske novele (1935). Gre za 24 daljših ali krajših besedil, v glavnem pripovednih. Osnovni motivi prvih del so trpljenje in doživetja v ječah, preganjanje, izgnanstvo in domotožje. Sem spadajo med drugimi Velika nedelja, Kraška simfonija (Istra 1933) in Na sveti večer (Istra 1934). Narodnostno uporniško temo oblikuje pisatelj včasih v simbolističnih podobah (Potepuh Najdù, Val 1932/33, Zločin Bernarda Tula, Sd 1935). Simbolistična je tudi podoba kraškega zvonarja v noveli Cerkovnik Martin (LZ 1933). V opisu vaškega življenja na Krasu je močno poudarjena misel o narodnostnem boju za obstanek. V realističnem besedilu Hiša št. 14 (Sd 1934) o življenju lačnih in brezposelnih v trž. Starem mestu izstopata socialna in moralna problematika. Z delom Človek na zemlji (Sd 1935) je pisatelj prvič stopil v ožjo domovino, ki je poslej postala prizorišče vseh njegovih pomembnejših del. Kronika kmečke družine med prvo svet. vojno vsebuje soc.-psihol. problem človeka in njegove povezanosti z zemljo ter razmišljanje o vsebini in vrednosti človeškega življenja. Novele Gosenica, Sreča in Kruh (Sd 1936), podobne po zunanji zgradbi in miselnih prvinah, odlikuje jezikovna in oblikovna izdelanost. V Gosenici se epski prostor zoži na ječo in na zeleno vejo pred zamreženim oknom. Zeleni list z gosenico je prispodoba človeka, ki se spopada s sovražno silo, oz. malega naroda, ki ga ogroža nasilna oblast. Ob poslednjem listu, ki se v viharju reši gosenice, zraste simbolična podoba v vetru vihrajoče zelene zastave. Kruh je zgodba o svobodoljubnem in čudaškem tolminskem beraču, ki se je potikal po gozdu in zbiral staro železo. Živel je od kruha, ki so mu ga dajali ljudje in mu ga nikoli ni manjkalo, a je nekoč obležal mrtev v stari oglarski koči. Njegova smrt rodi spoznanje, da kruh ni vse in da je »najhujši glad glad srca«. Motiv v noveli Sreča je raznovrstno pojmovanje in doživljanje »sreče«. Pisatelj ga po humorističnem uvodu razvija v napol grotesknih, napol simboličnih prizorih. Idejo hrepenenja po sreči vsebuje tudi novela Življenje in delo Venca Poviškaja (Sd 1937). Venčeva smrt, s katero se pripoved začne in konča, sproži vrsto prizorov in dejanj, ki so v zvezi s tragično usodo kmečkega mladeniča in ki ga privedejo do samomora. Obravnavanje individualne usode spada med značilnosti K-eve novelistike. V delu Tistega lepega dne (Sd 1939) z opisom vaške svatbe je veliko humorja, karikature, protifašistične ironije, pa tudi folklore in duhovitih dialogov. Pisatelj je tu porabil nekatere osebe iz prejšnjih del. Vračanje oseb je, zlasti po 1945, zakonitost K-evega pripovedništva. Scenarij za film po tej noveli je K. napisal 1964. Snov iz mračnih dni med obema vojnama na Prim. obravnavajo še Dragičeva smrt, Težka nedelja in V žagi (NS 1946, 1948, 1950). Prva povojna novela Očka Orel (NS (1946) obravnava tematiko narodnoosvobodilnega boja. Očka Orel je junaški in neupogljivi kmet Obrekar, ki s svojo družino in celo vasjo zraste v simbol osebne in narodne moči, ponosa, upora in svobodoljubja. V pripovednem načinu ljudske epike stopnjuje K. živost in dramatičnost dogajanja. Pisateljev smisel za simboliko dobiva v tej noveli večje razsežnosti, nova pa je radost nad fantastičnim. Obe komponenti K-eve pisateljske narave, simbolika in fantastičnost, spremljata njegovo nadaljnjo prozo. Novela Očka Orel je nekaka predhodnica najdaljšega in motivno najbogatejšega K-evega besedila Pomladni dan (NS 1950). Pri obeh je izhodišče podobno, vendar dobi isti princip v Pomladnem dnevu globlji miselni in širši motivni poudarek. Prizorišče realistično zasnovanega romana je domača hiša in pokrajina v časovnem razponu od prve svet. vojne in fašist, nasilja do druge svet. vojne in osvoboditve. Vsebuje več ljubezenskih zgodb in ka-rakterne skice ljudi iz domače doline. Pomladni dan je slavospev tej dolini in vsem, ob katerih je pisatelj črpal življenjsko modrost. Tu se K. spoprijema tudi s temo umetniškega ustvarjanja. Svoje in druge zgodbe obnavlja z asociativno tehniko. Z obujanjem spominov povezuje posamezne prizore in doživetja. To je roman po zgledu sodobnega evr. analitično-psihološkega romanopisja. Delo je za radio priredil B. Trekman (1979). Naslednje K-evo delo je Smrt nedolžnega velikana (NS 1952). V njem je opisana življenjska pot dobrohotnega, plahega, družbi povsem prilagodljivega vaškega norčka in njegovo doživljanje smrti. Avtobiografska je novela Pot v Tolmin (NSd 1953), ki je imela v prvi objavi podnaslov »Izpuščeno poglavje iz "Pomladnega dne"«. To je duševni potopis očeta in sina, ki v lirskih digresijah presojata človeška dejanja, ob očetovih zgodbah pa razmišljata tudi o talentih, ki propadajo zaradi soc. ovir, in o čudakih. Svet čudakov in vaških posebnežev je pogosten motiv v K-evi prozi. 1956/57 je v NSd izhajala Balada o trobenti in oblaku, ki velja za najzanimivejše in miselno najmočnejše K-evo delo. Njen osrednji motiv je Temnikarjev poslednji boj, v Temnikarjevi zgodbi pa je zgoščena ideja narodnoosvobodilnega boja v celoti. K. je v pretresljivih podobah naslikal junaško ljubezen do svobode in domovine ter grozo medsebojnega uničevanja. V prepletu resničnega in domišljijskega epskega prostora se odvijajo tri človeške usode, razpete med odločitvijo in dvomom, med pogumom in strahom: pisatelj Majcen ob svojem ustvarjalnem delu, Črnilogar ob svoji težki vesti, Temnikar kot utelešenje poguma. Temnikarjeva zgodba je bila posneta za film (1961), celotna novela pa dramatizirana kot radijska igra (1963). Zadnje pomembno K-evo delo je Tantadruj (NSd 1959). Ljudsko zgodbo, ki mu jo je pripovedovala mati, je pisatelj razširil v groteskno podobo o štirih norčkih iz domače doline. Za enega izmed njih, Tantadruja, je cilj hrepenenja po sreči smrt. Ta folklorno obarvani epski motiv med stvarnostjo in domišljijo je K. uokviril v razmišljanje, ki se v epilogu prelije v tèmo človeške prihodnosti z baladnim prividom univerzalne smrti in z optimističnim »toplim glasom« Tantadrujeve pesmi. Tantadruj je v radijski priredbi M. Mejaka prejel nagrado Premio Italia za 1967. Priredba je bila nato prevedena v angl. in franc. Poleg velikih tekstov dopolnjujejo K-ev opus povojne dobe še nekatera krajša besedila, med njimi Sredi vasi, odl. iz gradiva za nedokončani roman Domovina na vasi (LdP 1946), Beli konj, odl. (NRazgl 1956), Ringaraja (NRazgl 1959), V gaju (Obzornik 1959), Klopotec (SIK 1960), Prebujenje (SIK 1962), in Moj prvi izlet na Koroško (PV 10, 1969). V večini svojih del je pisatelj snovno tesno povezan z domačo dolino. Kot pozoren opazovalec in dober poznavalec življenja in duše tolm. človeka spremlja njegovo nac. in soc. tragiko največkrat s humorjem in ironijo, a vedno z globoko prizadetostjo in občutljivostjo. K-ev pisateljski svet je le navidez človeško, prostorsko in časovno omejen. V resnici sta vrednost in pomen njegovega sporočila občečloveška in brezčasna. S svojim umetniškim snovanjem je K. »že v tridesetih letih izoblikoval svoj specifični pisateljski svet, postavil kraje ob Idrijci ob stran Prežihovi Koroški ali Prekmurju Miška Kranjca, ter obogatil prozo socialnega realizma z izrazito, toda samosvojo lirično in meditativno varianto« (M. Mejak). Svoj notranji svet izpoveduje K. na najrazličnejše načine: z liričnim zanosom, z razmišljanjem, s psihološkim razčlenjevanjem in z moralnimi ocenami, s karakternimi oznakami in čustvenimi poudarki, zdaj v domišljijskem vzponu, zdaj na ravni vsakdanje domačnosti in ljudske modrosti, zdaj realistično, zdaj fantastično. Vselej ga navdihujeta zdrava življenjska vedrina, zagledanost v lepoto in dobroto, predvsem pa velika vera v človeka in v življenje. K-evo prozo žlahtnijo bogata metaforika, jezikovna izbrušenost ter besedna in stavčna melodičnost. Moč K-eve umetnine je tudi v tem, da zna na preprost in jasen način posredovati velike in globoke misli. »Kosmačeva novelistika je kot celota dejanje, ki v očeh današnjega presojevalca predstavlja del najboljšega, kar je bilo ustvarjenega v slov. sodob. pripovedni prozi« (H. Glušič). K. je prevajal povečini za gledališče in RTV. Med avtorji prevedenih del so Bourdet, Pirandello, Caldwell, Steinbeck, Machiavelli, Camus, Anouilh, Plautus, Wilder in Behan. Prevedel je tudi Otroci strica Toma (1956) R. Wrighta in Pravljice (1959) ter Hiša granatnih jabolk (1975) O. Wilda. K-eva dela so doživela veliko prevodov v vse jsl., v slovanske, druge evropske in nekatere neevropske jezike. Balada o trobenti in oblaku je bila prevedena v 13 jezikov. Največ prevodov je v srbohrv. Prvo daljše delo v ital. prevodu je Tantadruj-Stostollà, prevod in spremna beseda Patrizia Raveggi, ZTT 1981. Knjižne izdaje K-evih del: Sreča in kruh, DZS 1946; Na svoji zemlji, 1949; Pomladni dan, Preš. družba 1953; Iz moje doline, MK 1958, 1968, 1971, Kondor 21; Sreča in kruh, Pomladni dan, Očka Orel, Tantadruj, Izbr. d. v 4 knjigah, CZ 1964; Balada o trobenti in oblaku, MK 1968, 1974, Kondor 103; Izbrano delo I, II, III v zbirki Naša beseda, MK 1970, 1977; Sreča in lepota, Part. knjiga, Spektar, ZTT 1973; Pomladni dan, MK (žepna knjiga) 1977; Balada o trobenti in oblaku, MK 1978; Tantadruj, MK-Lipa 1980; Medvejke, MK (Čebelice) 1981. Najobsežnejšo študijo o K-evem delu jedoslej napisala Helga Glušič, Pripovedna proza Cirila Kosmača, med neslov. slavisti pa Ivan Cesar, Poetika pripovedne proze Cirila Kosmača (iz hrv. prevedla Mojca Mihelič). V prvi monografiji je navedena bibliografija K-evih pripovednih del, 24–26, v drugi bibliografija K-eve proze, pomembnejših razprav in člankov o pisatelju, pomembnejših prevodov K-eve proze v druge jezike in pomembnejših K-evih prevodnih del, 181–85. V zvezi z bibliografijo sta pomembna še Letopis SAZU, XII, 1961, 49–53 (bibliogr. pripravil J. Logar), in M. Brecelj, Bežno potovanje skozi razstavo del Cirila Kosmača, Obala, Koper, 9, 1971, 33–38. Psevdonimi CEKA (C. K.), C.M.B., c.m.b., C. M. Bukovčer (Ciril Metod Bukovčerjev, po K-evi domačiji na Slapu). Prva znana karikatura C. Kosmača je delo F. Goršeta 1933, druga D. Povha 1944. V Izbr. d. IlI (N. beseda) sta bila objavljena Pilonov in Jakčev portret, Jakčev tudi v Le livre slovène 1961, 1.

Prim.: I. Brnčič, Slov. novele, LZ 1935, 681; L. Legiša, Kras v slov. slovstvu, Dejanje 1940, 1, 2–4; A. Ocvirk, O današnji slov. prozi, NS 1949; H. Grün, Domovina na vasi, NS 1950, 1, 70–78; Na svoji zemlji, NO 1950, 1, 55–56; L. Rutar, Kosmačeve novele, JiS 1958/59, 161–67; H. Glušič, K zgradbi novele C. Kosmača, JiS 1960/61, 6, 256–60; Ista, Proze Cirila Kosmača, JiS 1968, 4, 115–20; Ista, Balada o trobenti in oblaku, v Lirika, epika, dramatika, Pomurska zal. 1971, 247–59; Ista, Pripovedna proza Cirila Kosmača, Razvoj motivike in način njenega oblikovanja, SM 1975; Ista, Pot Kosmačevega umetniškega sporočila, Tantadruj, MK-Lipa 1980, 77–93; Ista, Ciril Kosmač in njegovo pripovedno delo, Sdb 1980, XXVIII, 3, 217–24; M. Mejak, Spremna beseda, Izbr. delo IV, CZ 1964, 229–44; F. Zadravec, Umetniška proza Cirila Kosmača, NO 1963, 3, 132–45, 5/6, 235–53 in v Elementi slov. moderne književnosti, 1980, 545–78; I. Cesar, Funkcioniranje lit. sredstev v Kosmačevi Baladi o trobenti in oblaku, PrimSreč 1980, 24, 263–70; D. Željeznov, Četrti (in verjetno poslednji) intervju s Cirilom Kosmačem, PrimSreč 1980,21/22,186–88; I. Cesar, Poetika pripovedne proze Cirila Kosmača, MK-Lipa 1981; H. Glušič, Slov. književnost 1945–1965, SM 1967, 264–68; A. Slodnjak, Slov. slovstvo, MK 1968, 428–29, 479–81; L. Legiša, ZSS VI, SM, 1969, 374–77; F. Zadravec, Zgodovina slov. slovstva 7, Obz. 1972, 166–72. Ta bibliografija obsega važnejše članke in razprave ter obravnave v liter. zgod. in se pri tem omejuje na gradivo v slov. jeziku. Popolno bibliografijo hrani bibliografski oddelek NUK v Lj.

L. B.