Kos, Viktor (1899–1987)

Kos Viktor, dekan, r. 4. sept. 1899 v Podmelcu; oče Andrej, kmet, mati Marjeta Ortar. Osn. š. v Podmelcu, gimn. v Gor. 1911–16 in v Trstu 1916–19, vmes pri vojakih 1917–18, matura v Gor. 1920, bogoslovje v Gor. 1920–23, posvečen v duhovnika v Gor. 1. jul. 1923, kpl. v Bovcu 1923–25, kurat v Logu pod Mangrtom 1925–27, župn. upr. v Žabnicah 1927–32, žpk in dekan v Komnu 1932–71. V zaporu apr. in maja 1956, monsignor 1964, upokojen 19. jul. 1971 in imenovan za boln. kurata v bolnišnici v Šempetru pri Novi Gorici, kjer živi. K. je doživel svojevrstno odisejado v NOB. Nemški vojaki so ga za nekaj dni zaprli sept. 1943. Partizani so 2. febr. 1944 napadli nemško kolono v Dovcah med Komnom in Rihemberkom ter ubili 82 Nemcev in fašistov. Nemci so se maščevali 15. febr. 1944. Obkolili so vasi Komen, Tomačevico, Divče, Mali dol in Rihemberk (Branik) in jih požgali, prebivalce (1100 oseb, največ žensk in otrok) naložili na tovornjake in jih odpeljali v internacijo v Nemčijo. Tedaj se je nesrečnežem prostovoljno pridružil dekan K. in skupno s kpl. Mirkom Renerjem sprejel nase enako usodo s svojimi verniki. Nemci so jih v tovornih vagonih prepeljali v Neumarkt na Bavarsko. V tamkajšnjem taborišču so bili že jetniki raznih narodnosti, zlasti Rusi, Poljaki in Ukrajinci. Od naših ljudi so kakih 1000 odbrali in jih razposlali na delo v razne kraje po Bavarski, ostalih 100 starih, bolnih in otrok so namestili v spodnjem delu taborišča v Neumarktu, v t. i. »lazaretu«. Ti bolniki brez prave hrane in zdravil so bili prepuščeni počasnemu umiranju. Njim se je posvetil dekan K. Ostal je med njimi vseh 17 mesecev in opravljal duhovna in telesna dela usmiljenja: tolažil, spovedoval, skrivaj nosil sv. obhajilo, krstil je 65 otrok raznih narodnosti, pokopal 50 svojih vernikov. Vmes je ostal v pismenih stikih s svojimi ljudmi, ki so delali po Bavarskem. Pomagal je tudi drugim slov. internirancem, ki so jih tja pripeljali iz Nabrežine, otrokom iz Savinjske doline. Našel je stik z nekaterimi nemškimi duhovniki in dobrimi družinami v Neumarktu ter organiziral zbiranje živeža in obleke za internirance. 20. jul. 1945 se je K. s pomočjo ameriške vojske vrnil s svojimi Komenci v požgani Komen. Ker je našel požgano župnišče, je do upokojitve bival v raznih hišah. Ostal je vedno vedrega duha in »Bogu hvaležen za prestano trpljenje, za skrb in ljubezen do dobrih ljudi, za vero in upanje trpečih«. K. je 1961 obiskal Neumarkt – in pozneje še večkrat – in našel lepo urejeno pokopališče za umrle slovanske internirance, na spomeniku pa pomenljiv napis, namenjen Nemcem: »Leid und Tod der Verstorbenen brenne als Mahnung an unseren Herzen! – Trpljenje in smrt umrlih naj gori kot opomin v naših srcih!« K. je napisal kroniko o vojnih dogodkih in o internaciji: Kronika Komencev in Rihemberžanov na Bavarskem 1944–45. V KolGMD 1974 je izšel odlomek Kraševci in Rihemberžani v vojni internaciji na Bavarskem. Ob 30-letnici požiga Komna in Branika-Rihembenka.

Prim.: Osebni podatki; Fr. Šibelja – Mile Pavlin, Kraški junak Stjenka, Lipa, Koper 1977, pogl. Strašni dan; Domovina draga, k tebi vračam se nazaj, Branik, 26. okt. 1980, izdala KK SZDL Branik; Fr. Šibelja, Med prvimi partizani na Krasu, Lipa, Koper 1981, pogl. Velika bitka med Komnom in Rihemberkom.

T. P.