Koršič, Marjan (1920–1988)

Koršič Marjan, zdravnik, ortoped, r. 31. dec. 1920 v Gor., živi v N. Gor. Oče Mirko, sodnik (gl. čl.), mati Cecilija Železnik, gospodinja, brat Mirko (gl. čl.). 4 razr. osn. š. in 2 razr. klas. gimn. obiskoval v Gor. 1932 se je z očetovo družino preselil v Lj., kjer je nadaljeval s šolanjem na III. drž. gimn., matur. 1939 in se vpisal na Med. fak. v Lj. že 1940 začel delati z nepopolnim delovnim časom kot medicinec volonter na I. kir. odd. lj. bolnišnice. Javil se je v Legijo prostovoljcev, ta je po dveh dneh ob nem. okupaciji Zgba in ustanovitvi NDH razpadla v vojašnici Zrinjski. Tam je bil en mesec zaprt v policijskih in sodnijskih zaporih, nato pa s skupino 120 tovarišev izgnan v okupirano Sjo. Po povratku v Lj. je prekinil študij in se priključil OF. Ker je bil obveščen, da ga iščejo faš. oblasti, je mar. 1942 skrivaj šel v Gor., kjer se je sprva skrival pri teti Leopoldi Koršič (gl. čl.), pozneje pa se zaposlil kot medicinec volonter na ortopedskem odd. gor. bolnišnice. Redno delo na tem odd. mu je omogočilo tajno zdravljenje partizanov in kupovanje, nabiranje in skrivanje medic. pripomočkov, zdravil in obvezil za NOV in POJ. Nekajkrat je šel zdravit tudi na osvobojeno ozemlje v Furlanijo. Ko je pretila nevarnost, da to podtalno delovanje odkrijejo, je 3. jul. 1944 odšel v NOV, kjer je postal sanitetni referent XVI. SNOB J. P. Vojka, 31. divizije IX. korpusa. V tej vlogi je v Nabrežini dočakal konec vojne in postal komandant Mediko-sanitetnega bataljona 31. divizije (takrat divizijske bolnišnice). Sept. 1945 je bil demobiliziran in je nadaljeval študij na Med. fak. v Lj., kjer je 1948 promoviral. Po enoletnem stažu v Klinični bolnišnici v Lj. je 1949 začel specializacijo iz ortopedije in medic. rehabilitacije na Ortopedski kliniki v Lj. 1. maja 1954 premeščen v Mrb., kjer je v splošni bolnišnici ustanovil odsek za ortopedijo, 1959 pa še Zavod za medicinsko rehabilitacijo. 1958 je opravil specialistični izpit na Ortopedski kliniki v Lj. 1. sept. 1964 je prevzel mesto dir. Bolnišnice za predšolsko invalidno mladino na Stari gori pri N. Gor. Tu se je lotil obnove in reorganizacije bolnišnice, ustanovil redne ortopedske ambulante v N. Gor., Tolminu in Idriji. V bolnišnici je vpeljal kompleksno, multidisciplinarno, konzervativno in operativno zdravljenje invalidnih otrok. Bolnišnica je zgradila tudi naselje za večstransko zdravljenje možgansko prizadetih otrok pod posebnimi pogoji. To je bila prva taka ustanova v Jsli. in v njej so iskali naukov in pomoči tudi zdravniki iz It. Nazadnje je v isti bolnišnici nastal še ortopedski in rehabilitacijski odd. za odrasle bolnike zgor. območja. 1976 se je K. vrnil na Klinični center v Lj., a že istega leta ga je Sekretariat za zdravstvo ZIS SFRJ poslal v Kuwait na Ministrstvo za zdravstvo kot svetovalca za izgradnjo in razvoj novega centra za rehabilitacijo invalidov. Tam je bil štiri leta in se 5. dec. 1980 vrnil v Novo Gor., 1. jan. 1981 pa se je upokojil. K. je bil odličen športnik (sabljanje, borba) in mednarodni sodnik. Udeležil se je treh svetovnih prvenstev (Montecarlo 1950, Bruselj 1953, Rim 1955). Delal je tudi kot zdravnik v Smučarski zvezi in pri Gorski reševalni službi Sje.; 1955 pa je to opustil zaradi prevelikih poklicnih dolžnosti, že kot mlad zdravnik je začel predavati na šoli za medic. sestre in za fizioterapevte v Lj., kasneje v Mrbu. Bil je mentor zdravnikom na specializaciji iz ortopedije in sorodnih strok. Iskal je nova pota, uvajal nove načine konzervativnega in operativnega zdravljenja. V njegovih mrb. letih so 1962 v sodelovanju med njim in kovinarji iz Elektrostrojnega kluba Tovarne avtomobilov nastali originalni medicinski unikati, ki jih še ni bilo na svetovnem tržišču. K. si je nabiral znanja tudi v Belgiji, na Danskem, Norveškem, Poljskem in drugje. Sodeloval je z bolnišnicami v Vidmu, Tržiču in Tolmeču: Razen dela v zdravstvenih organizacijah, v konzervativni ortopediji in rehabilitaciji je bil v bistvu operater s posebnim nagibom za operativno zdravljenje deformiranih kolkov, bolečin v križu in za korektivne operacije na deformiranihudih spastičnih ali paralitičnih otrok. Zaradi preobilnega dela se ni mogel dovolj posvetiti objavam svojega dela. Ob izgradnji še novejših oddelkov v Mrbu. in Novi Gor., ki jim je bil začetnik, se je mnogo važne medic. dokumentacije izgubilo. Nekaj objav: Naša opazovanja prizdravljenju s streptomicinom (skupno z R. Bobičem), ZstV 22 (1953), 66–70; Otrokova telesna vadba (v knj. Dr. Draga Černelč-dr. F. Rostaher, Zdrav in bolan otrok, Mrb. 1961).

Prim.: Osebni podatki.

V-č