Koren, Zora (1927–2016)

Koren Zora, por. Skerk, slikarka, r. 1. maja 1927 v Zagorju na Pivki, živi v Trstu. Oče Franc, gostilničar, mati Pavla Renko. Osn. š. je dovršila v Zagorju, srednjo pri sestrah De Notre Dame Trnovo Ilirska Bistrica in na Reki. V Trstu je bila tajn. na Sred. šoli I. Cankar pri Sv. Jakobu (1951–55) in na učiteljišču Anton M. Slomšek (1955–76), ko je stopila v pokoj, da se je vsa posvetila slikarstvu, ki ga je gojila že od otroških let. Obiskovala je nekaj slikarskih šol in bila učenka znanih pedagogov: prof. Psacaropulove (1952–58), Scuola del nudo muzeja Revoltella (1956–62), prof. N. Perizzi pokrajinstvo na odprtem (1963), grafiko v Scuola d'incisione C. Sbisà (1961–65), grafiko pri M. Schott (1966) in pri prof. A. Černigoju (1974). Priredila je osebne razstave v Trstu (1971,1972,1974, 1982), v Ferrari (1976), udeležila pa se je vrste skupinskih razstav: Trst, Pordenone, Rim, Neapelj, Genova, Nizza, Florenca, Madrid, Berlin. Dobila je več nagrad in priznanj: 1975 – na Mednarodnem letu žena, ki ga je programirala OZN, 3. nagrado: pokal predsedstva deželnega sveta Campagnie; V. mednarodni slikarski natečaj v Rimu »Italia 2000« – nagrada zlati Mark Avrelij; 1976 – Državni natečaj za slikarstvo pod naslovom žena – umetnost – dva tisoč – prva nagrada »Grande Trofeo Napoli e mostra premio«; v Rimu nagrado Leonardo da Vinci; 1977 – VI. mednarodni slik. natečaj v Rimu »Italia 2000« – nagrajena z osebno razstavo v Ferrari; 1978 – Mednarodna razstava Genova – Madrid - nagrada mednarodna plaketa; v Rimu nagrada Dante Alighieri; 1979 – Mednarodni slik. natečaj v Rimu »Italia 2000« – pokal turistične ustanove iz Neaplja; 1980 – akademijska »honoris causa« Neapelj. Dobila je tudi nagrade pri raznih »ex tempore«. Najrajši ima pejsaž, slikanje v naravi, Kras v jesenski polnosti barv in spomladi, ko se gmajna pokrije s svežo barvno paleto. Sprva se je tesno oklepala narave in njene stvarne resničnosti, njene slike so bile solidno izdelane in so žarele v sončni pripeki in poudarjeni barvitosti. Že na osebni razstavi v Gal. Tergeste 1971, kjer je razstavila predvsem kraške motive, pa je dokazala umetniški prerod v gotovih in drznejših potezah. Še večji napredek je pokazala junija 1972, ko je razstavila v Kraški hiši v Velikem Repnu pri Trstu pet velikih slik s kraškimi motivi in cvetje v različnih tehnikah. M. Bambič je zapisal, da je na sveže dodelanih platnih »zaznavno nekoliko drugačno nastrojenje, nastrojenje pomladnih juter z rahlo kopreno meglicaste prozornosti ozračja... Barve so drugače nanešene, skoraj akvarelno tanke se prelivajo in prepuščajo celo sij belih osnov. Do popolnoma novega izraza se povzpne v podobah samotne poti sredi gaja, hiš v Repniču ter v tihožitju s cvetjem.« Napredek kažejo tudi monotipije in na črnem papirju v temperi pričaran rdeč cvet. Goji tudi grafiko, jedkanice, portrete, linoreze (linorez Petelin v Zalivu 1970, št. 26–27, 249). O njeni neprestani rasti pričajo razstave in nagrade.

Prim: Osebni podatki; katalogi ob razstavah; Z, Pogovor s slikarko Z. K., M(Trst) 1971, 106 s slikami: Hiša z drevesi, Sesljanski zaliv, Kraški motiv; M. Oblak, Razstava Z. K. Š., LitV 1971/72, 157–58 s sliko Pokrajina; Z. K.- Š. v galeriji kraške hiše, PDk 1. jun. 1972; M. Bambič, Ž. K. v Kraški hiši, PDk 23. jun. 1972; o njej so pisali še it. avtorji Molesi, Montenero, Psacaropulo idr. v Le Arti figurative (Milan), Picc. idr., J. Jež, Udovič idr. v KatG, Gosp, PDk idr.

Jem.