Komac, Jože (1862–1939)

Komac (Komatz) Jože (po domače Paver, Paur), klasični gorski vodnik, r. 15. sept. 1862 v Trenti na Logu, tam u. 22. maja 1939. Oče mu je bil Janez, kočar in lovec (24. apr. 1871 se je udeležil lova na medveda, ki je pod steno Planje nad Belim potokom v smrtnem boju hudo ranil A. Tožbarja-Špika in mu odtrgal spodnjo čeljust in jezik), mati Katarina Komac. Kot brat Andrej (po domače Mota, gl. čl.), je bil v mladosti pastir, nato eden izmed najbolj drznih divjih lovcev in dolga leta poklicni vodnik nem.-avstrij. plan. društva (DOAV). Udeležil se je posebnih vodniških strok. tečajev v Salzburgu (1902) in v Beljaku (1903). Samozavesten in uporniški, je bil vedno zaveden Slov., zato ni bil posebno priljubljen pri Avstrijcih. Društvo ga je 1914 izbrisalo iz vrst vodnikov, ker je kot starešina v obč. svetu glasoval za sklep, s katerim je obč. Trenta odbila prošnjo društva za nakup sveta na Kriških podih in steze po Plamenicah. K. je vodil po gorskih poteh Tržačane (Kugy, gl. čl., Bolaffio), Angleže (Himalajec Longstaff), Čehe (Čermak, Dvorsky, Franta) in seveda Slov. (Abram, PSBL 1, 4–5, F. Tominšek, Tuma). Bil je več let Tumov spremljevalec in vodnik in še pred smrtjo brata A. (1908) tudi Kugyjev. Kugy, kateremu so se posrečile najtežje poti prav s K-vim prispevkom, mu je zaradi velike telesne moči in predrznosti pravil »divji Jože«. 14. okt. 1893 je z bratom A-jem in Kugyjem prvi prekoračil Virnar. 1902 je pri Kugyjevem vzponu na sev. steno Špika nad Policami (Montaž) rešil iz nevarnega položaja vodnika Ojcingerja iz Ovčje vasi, ki je obtičal v razpoki. V turi na Jalovec je ustavil Kugyja, da ni padel v prepad. Prve dni sept. 1909 je izvedel vzpon čez sev. steno Triglava sam, brez vrvi in orodja, v navadnih okovanih čevljih. Kot dober poznavalec Alp je odkril mnogo novih gorskih poti in opravil prvenstvene ture: v Julijcih na Srednjo Ponco in Strug, na Visoko Ponco po Višinski poti od Kotove Špice, na Oltar, v Škrlatici, v Škrbini nad Zadnjim Prisojnikom, na vzhodni greben Špika, na Triglav in Jalovec pozimi, na Viš po severovzh. žlebu, na Špik nad Tratico, na srednji steber Poliškega Špika, na Brda pozimi, na vrh Kanina od Velike Babe tid.; v Karnskih Alpah na Kellerwand. Izvrsten poznavalec hribovske tehnike in dober iskalec novih potov je mojstrsko vodil tudi gorske reševalec. Po priznanju najznamenitejših planincev je K. med slavnimi klas. slov. vodniki tisti, ki zasluži prvo mesto in upravičeno velja za prvenstvenega plezalca.

Prim.: LibBapt. v Trenti; V. Dvorsky, V Julskyh Alpah, Prasja 1906, passim; PV 1905, 214; 1906, 191–92; 190y, 79, 196; H. Tuma, Špik nad Policami, PV 1909, 63–65; Isti, Po sev. steni Triglava, PV 1910, 191–97; Isti, PV 1914, 154, 174 (si.), 176–78; PV 1921, 113; M. Debeljakova-Deržaj, Kronika Triglava, PV 1949, 47, 50, 114, 117, 202, 204; J. Čermak, Einige neue Touren in der Suhi-Plaz-Gruppe, Oesterreichisehe Alpenzeitung 1912, 850; J. Abram, V planinskem kraljestvu in bratovstvu, KolGMD 1928, 34–52; Isti, Na Triglavu, KolGMD 1929, 32–40; Isti, Moja Trenta, Gor. 1972, 51–63, 115–45; H. Tuma, Pomen in razvoj alpinizma, Lj. 1930; E. Lovšin, V Triglavu in njegovi soseščini, Lj. 1944, 161–75 s sl.; Isti, Gorski vodniki v Julijskih Alpah, Lj. 1961, 142–48 in passim s sl.; I. Levstek-R. Kočevar-M. Kilar, V naših stenah, Lj. 1954, 8, 35; Delo 17. apr. 1961 s sl.; J. Kugy, Iz življenja gornika, Mrb. 1968, passim; Isti, Iz minulih dni, Mrb. 1971. passim.

Vh