Kokalj, Anton (1892–1945)

Kokalj Anton, častnik, r. 7. jun. 1892 v Lj., u. konec apr. ali v začetku maja 1945 na Gor. Bil je aktivni častnik jsl. vojske, 6. sept. 1935 je dosegel čin konjeniškega polkovnika. V letih neposredno pred drugo svet. vojno je bil poveljnik konjeniškega polka kraljeve garde, pred tem pa dalj časa adjutant kneza-regenta Pavla. Med vojno je bil v Lj., spomladi 1942 pa so ga it. okupacijske oblasti kot vse ostale častnike internirale, najprej v Gonars, nato v Monte Male pri Turinu ter končno v Chiesanuovo pri Padovi. V začetku dec. 1942 je bil skupaj z ostalimi višjimi častniki izpuščen domov. Polit. je bil pristaš SLS, ta je sept. 1943 dosegla, da ga je gen. L. Rupniik postavil za glavnega inšp. Slovenskega domobranstva v Lj. Toda nemški general Erwin Rosener ga je kmalu odstavil ter ga konec leta 1943 poslal v Trst, da bi na Primorskem organiziral domdbranstvo. S pomočjo šefa nemške policije na Primorskem je K. sicer uspelo ustanoviti organizacijo Slovenski narodni varnostni zbor (SNVZ), v katerem naj bi se tako vojaško kot politično koncentrirale vse sile, ki so nasprotovale OF. Uspeh je bil skromen, v vojaškem pogledu je SNVZ dosegel število 2.000 mož, v polit. pa je protirevolucionarno vodstvo v Lj. skušalo K. čim bolj obiti. Od vsega začetka svoje prim. akcije je bil torej inšpektor organizacijskega štaba SNVZ, od začetka febr. 1945 pa tudi poveljnik SNVZ. Nekaj mesecev pa je bil tudi poveljnik I. slov. udarnega polka, kar je bila samo oblika organizacije vojaških enot SNVZ od nov. 1944 dalje. Na pritisk iz Lj. se je tudi K. mar. 1945 z vso svojo organizacijo podredil Narodnemu odboru in SNVZ je tako postal »Primorska divizija« t. i. Slovenske narodne vojske. Ko je prišel K. v Trst, si je zastavil dve nalogi: voditi protikomunistični boj ter pomagati prim. Slov. do polit. in kult. pravic. Na njegovo zahtevo so se 3. jan. 1944 začele slov. oddaje na trž. radiu. Ponekod so nastavili slov. župane, v Gor. je nastopil prvi slov. podžupan sploh, slov. sodniki so bili imenovani v Gor., Postojni, Senožečah in Sežani. Na Goriškem je bil ustanovljen deželni šolski svet, odprtih je bilo več osn. šol, v Gor. so ustanovili slov. klas. gimn., v Tolminu učiteljišče. V Gor. je delovala Ljudska univerza, izhajal je Goriški list (od 6. maja 1944), v Tolminu Tolminski glas (od 15. jul. 1944), v Vipavi Vipavec (od 10. febr. 1945). V tržaški pokrajini je šlo teže, ker je bil tu za prefekta zagrizeni fašist dr. Bruno Coceani. K. ga je obiskal 19. apr. 1944 in mu predložil minimalni program Slovencev na Prim.: slov. šole in slov. župani v slov. krajih, slov. uradni jezik na okraj. sodiščih, na trž. prefekturi tudi slov. uradniki, ital. Oblasti morajo povrniti škodo, ki so jo fašisti napravili Slovencem. Naslednji dan je K. obiskal dr. Wollseggerja, ki je imel naslov Regierungspräsident, in z njim razpravljal o šolstvu. 10. avg. 1944 sta K. in dr. Martelanc ponovno obiskala prefekta in mu predložila spomenico o šolstvu. Poleg slov. osn. šol je K. zahteval v Trstu »za sedaj vsaj eno popolno srednjo šolo«, vendar je bil uspeh skromen, ker je bil prefekt proti slov. šolam, češ da v mestu ni prostora, zunaj mesta pa nima oblasti. 27. febr. 1945 je bil K. pri trž. županu Pagniniju o slov. šolah, ta pa se je izgovoril, da nima zakonske osnove. Kljub temu so odprli v okolici nekaj osn. šol. K. se je zavzel tudi za slov. v cerkvi. Ko se je moral kaplan Ignacij Kunstelj zagovarjati pred nadškofom Santinom, ker je v cerkvi pri Sv. Ivanu molil po maši molitve v slov., je šel z njim k škofu tudi K.: »Kmalu sta si bila v laseh. Govorila sta ostro in hitro. Kolikor sem razumel škofa, je bil njegov zagovor, da ni dovoljeno rabiti drugega jezika pri maši« (Kunstelj). Ob koncu vojne so prim. domobranci pred partizani v glavnem zbežali v Furlanijo. K. je ob umiku padel v roke OZNI ter bil verjetno ob tej priložnosti ubit.

Prim.: Deutsche Adria Zeitung 20. febr. 1945; Matija Tratnik, Temna zarja na Primorskem (1940–1945), KolSvSl 1951, 149–51; Al. Geržinič, Pouk v materinščini – da ali ne?, Buenos Aires 1972 pass.; Zor. Hudales, Varnostne službe po ustanovitvi odseka za notr. zadeve pri Preds. SNOS. Zaščita NOB, Lj. 1976, 83; Ign. Kunstelj, Politika in duhovnik, Cle 1979, 27; Boris Mlakar, Domobranstvo na Primorskem, Lj. 1982 (z izčrpno bibliografijo), na 128 a K. na skupinski sliki.

Ured.