Kobal, Andrej (1899–1988)

Kobal Andrej (od 1930 Andrew), pisatelj, vseučiliški profesor, svetovalec ameriške vlade, r. 29. nov. 1899 v Cerknem, živi v Murnauu v Zah. Nemčiji. Oče Blaž, kmet in zidar, prvih deset let tega stol. rudar v ZDA, mati Marijana Kobal. Bil je najmlajši izmed sedmih bratov in sester. Osn. š. je dovršil v Cerknem, 3 razr. gimn. v Gor. in tedaj zelo stradal. Zaradi vojne je ostal doma in bil dve leti poštar v Cerknem (1915–17), nato vojak pri 97. trž. pešpolku na Slovaškem in ob Piavi, kjer je dobil malarijo, premirje pa je doživel v bolnišnici v Kraljevem Hradcu na Češkem. Doma so ga it. oblasti zaprle v taborišče pri Krminu, od koder pa je pobegnil v Lj. Tu je dovršil Gorazdovo trg. š. in se preživljal s tihotapstvom tobaka v It. Po diplomi se je zaposlil pri vinskem podjetju Oset in Cajnko v Slovenj Gradcu, kjer je ostal do odhoda v Ameriko (maja 1921), kamor sta mu pomagala brat in sestra, ki sta živela v Montani. Naselil se je v Chicagu in postal pomožni urednik Prosvete, dnevnega glasila Slov. narodne podporne jednote (SNPJ), ki je imela tedaj nad 30 tisoč članov. Na tem mestu je ostal do konca 1927, v letih 1926–29 pa je urejal tudi Jednotin Mladinski list, mesečnik. Že mesec dni po prihodu si je kupil v okolici Chicaga zemljišče, si na njem postavil leseno hišo in ob prostem času kmetoval. Za oba lista je napisal več kratkih povestic in pesmi, za Mladinski list pravi sam: »Uvedel sem Povesti strica Matica, do neke mere iz pripovedovanja starčka Klemenca... Druge izvirne povesti sem zajel iz spominov na staro domovino. Tu in tam sem skušal pesmariti...« (Svetovni popotnik pripoveduje, I. knj., 86). Snov je našel tudi v dopisih bralcev: »V nekem pismu sem bral o vdovi, ki se ni privadila ameriškemu življenju; kot delavka je služila in izšolala hčerko, da je postala učiteljica. Hči se je sramovala preproste matere v staromodnih oblačilih in jo prisilila oblačiti se moderno in bolj po ameriško. Nesporazum se je končal z materino smrtjo. Tej snovi sem pridal obstoj druge družine z dokaj različnimi nazori in naredil iz obojega povest Frank iti Helena. Vsebino sem pozneje porabil za tridejansko dramo Naši domači tujci. Neko drugo pismo je opisalo smrt slov. delavca v tovarni za cement. Razširil sem snov za povest Janez ni pisal in jo vključil leta pozneje v božično igrico Oj, hišica očetova! Materiala za povesti je bilo vedno kar preveč, veselega in žalostnega, tako da sem vsako leto prispeval za Ameriški družinski koledar in za posebne in redne izdaje listov Jednote« (Svetovni popotnik... I, 87–88). Ko je leta 1926 potoval po jugu ZDA, je pot in doživljaje opisal v več številkah Prosvete pod psevdonimom Androlin, Moje letovanje na jugu (odlomki v Svetovni popotnik... I, 105–09). Istočasno je pisal članke za Srpski književni glasnik, Istro, tedenske dopise v Jutro (1926–28), DS (1929) in daljše članke v Slovenca o slov. življenju v ZDA, o njihovih kulturnih potrebah, o obisku pri preds. Hooverju v Beli hiši (prvi slov. obisk) idr. (1932–39). V Chicagu se je takoj vpisal v večerne tečaje na Northwestern univerzi v razrede za časnikarstvo in ekonomijo. Zanimalo ga je zlasti časnikarstvo, ker so se praktično vadili tudi v ured. uradih velikega čikaškega dnevnika Tribune. Pri YMCA je izpopolnil sred. š., 1927, ko je zapustil Prosveto, pa se je vpisal na čikaško univerzo. Poleg rednih predmetov sociološke in psihološke smeri je študiral še primerjalno religijo, jezikoslovje, franc. dramatiko, Shakespeara, amer. zgod. 1930 je dosegel bakalaureat, nato se je vpisal na U Columbia in postal magister of science z dvema disertacijama; eno je proti plačilu objavil American High-school Journal; tako je dosegel doktorat v javnem pravu (politične vede). Na U Columbia je uvedel prve tečaje slov. v ZDA (1932–37) in bil lektor. Dve poletji (1931 in 1932) je bil dijak in pomočnik v seminarju George Washington U v Washingtonu, ker ga je zanimala zvezna uprava in dostop do najvišjih državnih uradov. V letih 1934–36 se je vpisal na U v New Yorku, a je bil istočasno inštruktor in pomočnik prof. V. Peela v odd. za javno upravo. Tu je doktoriral s tezo Democratic Experiment in the Danubian Countries (Demokratični poskusi v podonavskih državah). Delo so brez njegove vednosti natisnili za vladne knjižnice. Četrti doktorat iz psihologije mu je priznala zvezna vlada. Ko je bil na newyorski U, je poučeval na policijski akademiji, poleg predavanj je uvedel razne sposobnostne teste (psychological aptitude tests), kar mu je koristilo, da je postal ravn. za osebje NYNYA (Narodna uprava za mladino države New York), ki je pod Rooseveltom skušala olajšati brezposelnost mladih. Odprl je šest učnih skupin in vse učence preveril s testi. V testih se je K. tako uveljavil, da mu jih je založnik MacElroy iz New Yorka tiskal in so jih uporabljali po vsej Ameriki. Po MacElroy evi smrti je nadaljevala z delom firma Acorn, zdaj skrbi za K-ove teste strokovno podjetje Psychometric Affiliates v Brookfortu, predmestju Chicaga. Na tem mestu je ostal od 1937–40, ko je prevzel psihološko delo v industrijskem podjetju Colt's za ročno orožje in strojnice v Hartfordu (Conn.). Tu je napredoval za ravn. osebja. Ob vseh teh zaposlitvah je K. urejal Svobodo (od ustanovitve okt. 1929 do sept. 1932), ki je izhajala v Chicagu, sprva kot tednik, od jun. 1930 kot mesečnik. Napisal je tudi 11 izvirnih iger. Igral je že kot otrok, v Chicagu je bil ves čas pri Dramskem društvu, sprva kot igralec, pozneje kot režiser. Ker ni bilo primernih 'iger, jih je sam napisal. Prva je bila enodejanka Klekljarice (1928). »Ta je predstavljala skupino osmih deklet, zbranih zvečer v kmečki hiši, vsaka s svojim klekljanjem za izdelovanje idrijskih čipk. Dodal sem vlogo šaljivca. Več kot polovica izvajanja je bilo petje zbora deklet in šaljivec« (Svetovni popotnik... I, 183). V New Yorku je napisal ostale igre: Tolminec (1931), drama v treh dejanjih v verzih. Obravnava povojno tragedijo primorskih Slov. in upanje v prihodnjo odrešitev. Izšla je v New Yorku v hrv. tiskarni z ilustracijami v ZDA rojene Kobaridčanke Nade Golanda. Uprizoril jo je avtor sam (Svet. popotnik, I, 51, 184); Naši domači tujci (1933), socialna trodejanka o odnošajih med izseljenci in njihovo mladino v ZDA. Igra je uspela in so jo igrali po številnih odrih med izseljenci (Svet. popotnik, I, 87–88, 184–86); Društvo in družina (1933), komedija v treh dejanjih o vplivu društva na družinsko življenje. Mož je preveč na sejah in sestankih, mlada žena se doma dolgočasi, pride do razkola, ki pa se na koncu poravna; Plehar (1934) je pustna štiridejanska komedija iz življenja rudarjev v Leadvillu. Osrednja oseba je »plehar«, krošnjar z zlatnino, vmes so ljubezenski zapleti; Denar (1938) je burka v treh dejanjih o družini, ki živi med gospodarsko krizo v velikih stiskah, ko pa začne industrija spet delati, si opomore tudi s špekulacijami na borzi, obogati in živi razkošno. Igro so ponovili na Radiu Trst A 1974 in v Slomškovem domu v Buenos Airesu 8. avg. 1981; Za materjo (1939) je drama v štirih dejanjih o hčeri, ki išče izgubljeno mater in zaide sama na slaba pota, reši jo zaročenec. Ponovil jo je Radio Trst A 1976 in 1980; Snubači so enodejanka razigrane vsebine po ruskem motivu, vendar s slov.-amer. okoljem; Domžalska Micka! in Oj, hišica očetova! prikazujeta povratnike v stari domovini, zato sta veseli, a pretresljivi; SNPJ je igra s petjem za mlade člane te Jednote. V nekaterih igrah je podal razgovore med mladimi v angleščini, ker so tako med seboj govorili. V angl. je napisal enodejanko NYNYA, ko je bil ravn. te ustanove v New Yorku. Prevedel je Kalidasovo Sakuntalo, igro v 7 dejanjih iz indijske mitologije. Izšla je v knjigi v New Yorku 1934. Kot režiser je prevedel Plautovo Komedijo zmešnjav in Molièrovega Zdravnika proti svoji volji. Igre so šle preko številnih slov. odrov v ZDA in žele uspeh. Za to je poskrbel K-ov agent Erazem Gorše iz Clevelanda. K. jih je na kratko predstavil v pogl. Oder in igre v knjigi Svetovni popotnik... (I, 182–88). Po japonskem napadu na Pearl Harbour je K. sprejel ponudbo Pentagona za psihološko vojno službo (1942–44). Najprej je v nabornih uradih testiral vojake, potem je delal pri tajni službi O.S.S. (Office of Strategie Services) v Kairu, kjer je med drugim pošiljal izvežbane trojke v zasedene dežele, da so zbirale informacije, pospeševale sabotaže in pomagale uporniškim skupinam. Nazadnje so ga prestavili k tajni obveščevalni službi P-2 v Pentagon, ki je bila del generalnega štaba in zato odločujoča v uporabljanju informacij iz vseh virov. Na tem mestu je preprečil bombardiranje Ljubljane in Zagreba (Svet. popotnik, I, 259–60). Iz Pentagona so ga poslali za člana zvezne kontrolne komisije za Bolgarijo in druge balkanske države (1944–46), kjer je sodeloval z Angleži in Rusi. Doživljal je bolgarsko revolucijo in pomagal kraljici Joani in otrokoma, da so zapustili državo. Obiskal je tudi Jslo. in domače. Kot polkovnik z odlikovanji je dec. 1946 odstopil in postal vladni svetovalec v ministrstvu za narodno obrambo (1947–50). Spremljal je hladno vojno v Evropi, sestavil vadnico s ploščami za slovenščino in »so se mojih plošč in vaj slov. jezika posluževale druge vladne šole, zlasti pa jezikovni tečaji za armado« (Svet. popotnik, II, 27), veliko je pomagal izseljencem in bivšim politikom. V enaki službi je bil dve leti in pol na Japonskem (1950–52), na Formozi in Koreji, kjer je študiral tudi ljudi, razmere in vero. Vrnil se je v Washington in nadaljeval delo, istočasno je predaval na U (1952–55). Leta 1955 ga je poslal Inštitut za javno upravo columbijske U v Vzhodni Pakistan (Bangladeš), da je organiziral tečaje za javno upravo in predaval na U v Dacci (1955–58). Po povratku je 1959 predaval javno upravo na U v New Yorku, od 1960–62 je bil vladni svetovalec v Washingtonu in predavatelj na tamkajšnji U, od 1962–64 ravn. raziskovalnega oddelka pri Hoover Institution in predavatelj na Stanford U. Tukaj je uredil in preučil arhiv ruske carske tajne policije Ohrane. V letih 1965–69 je bil spet vladni svetovalec in raziskovalec in sad treh večjih nalog so bili trije obširni rokopisi, ki so izšli v tisku: »Ta moja dela niso izšla za javnost, temveč izključno za uporabo vladnih organov, zlasti v oddelkih za javno varnost, narodno obrambo in za ministrstvo zunanjih zadev« (Svet. popotnik, II, 354). Dobri dve leti je raziskoval dokumente in mikrofilme o sovjetski špijonaži v Ameriki in po svetu, prav toliko časa je pripravljal bolj zgodovinsko razpravo o trockizmu oziroma o ciljih in uspehih Stalinove tajne službe pri pobijanju nasprotnikov in njihovih idej. 1970 je stopil v pokoj, se sprijateljil z baronom Krištofom von Flotowom iz Murnaua pri Munehnu, z njih prepotoval vso zah. Evropo in se po ženini smrti naselil pri njem. 1973 je začel pisati spomine za GMD. Izšli so pod naslovom Svetovni popotnik pripoveduje, prva knjiga 1975, druga 1976 (skupaj 786 str.). V njih je natančno opisal svoje življenje od otroških let do upokojitve. Iz lastnega spoznanja je orisal življenje in delovanje slov. izseljencev v ZDA, njihova društva, časopise, prireditve, borbo za obstoj, uspehe in razočaranja, vodilne ljudi, naselbine itd. Ob visokem položaju v ameriški vojaški in civilni upravi je razgrnil ameriške razmere od predsednikov in ministrov do visokih uradnikov, vseučiliških profesorjev, poveljnikov, založnikov in preprostih ljudi, z vsemi je znal vzpostaviti človeški, največkrat prijateljski stik. Visoki položaj mu je omogočil, da je do temeljev spoznal in opisal razmere v povojni Bolgariji in na Daljnem vzhodu, kjer je bil prav tako prijatelj predsednikov držav, kraljev, ministrov, oficirjev in vsakdanjih ljudi, povsod pa je imel ostro oko in odprto srce za socialne, politične in verske razmere ljudi. Zato je knjiga važen zgodovinsko-politični dokument, istočasno pa dokaz slov. sposobnosti. Sklenil je z besedo, da se nikoli ni sramoval slovenskega jezika in izvora, zato so ga vsi spoštovali: »Rojeni Slovenci, ostanimo Slovenci!... Ne odtujimo se!« 1981 je izšla pri GMD druga K-ova knjiga, Slovenec v službi F.B.I. in druge zgodbe ameriških Slovencev (240. str.). V prvem delu knjige je zgodba o Matiju Cvetiču – Slovencu v službi F.B.I. Matija je bil sin belokranjskih staršev, rojen v Ameriki, dovršil je gimn. in dobil službo. Poročil se je, ob izbruhu vojne 1939 pa ga je motilo nem. in rus. podtalno delovanje, da bi preprečili ameriški poseg v vojno. Tajno je stopil v F.B.I., se vpisal v komunistično partijo in deset let delal kot vnet komunist na vodilnih mestih, sproti pa o vsem poročal F.B.I. Zato je zgubil vse prijatelje in družino, ko pa je prišla resnica 1950 na dan, ga je Amerika proslavljala, pisala o njem članke in knjige, o njem so napravili film in tudi sam je v knjigi opisal svoje življenje in delovanje (umrl 1962). K. je plastično podal Cvetičevo delovanje, njegove duševne stiske, istočasno pa tedanje ameriške razmere in mišljenje. V drugem delu je pet resničnih zgodb iz življenja slov. izseljencev in njihovih potomcev. S temi deli je K. dokazal, da je nadarjen pripovednik in dramatik, čeprav se je mogel posvečati pisanju samo ob prostem času ob utrudljivem in pogosto nevarnem poklicnem delu. Precej razprav je napisal za amer. zvezno vlado, ki jih je natisnila v letih 1964–73, vendar kot zaupna in nedostopna javnosti. Zanje je dobil dvakrat nagrado »za najboljše in najpomembnejše spise v vladni publikaciji leta...«. Napisal je tudi nekaj razprav o policijski upravi in javni varnosti. Dve daljši razpravi sta izšli v Pakistanu, deloma v urdù jeziku. Njegove študije o išolski upravi so izhajale v American School Board Journal. Pisal je za največjo ameriško tedensko revijo Saturday Evening Post in iz nje so članke ponatiskovali v Evropi in Avstraliji. Z dopisi je sodeloval v New York Timesu in drugih dnevnikih. Njegovo doktorsko tezo Democratic Experimentation in the Danubian Countries je deloma izdala U v New Yorku, v celoti pa jo je natisnila 1942 tiskarna zvezne vlade v Washingtonu kot pripomoček za študij v raznih vladnih tečajih. Še vedno ponatiskujejo njegova psihološka dela, 23 testov s priročniki in navodilom psihologom pri uporabi (nastala med 1939–42). Aktivno je sodeloval v strokovnih organizacijah: American Politicai Science Association, Society of Public Administration, Psychological Society, International Association of Chiefs of Police idr. Naučil se je petnajstih jezikov, prepotoval skoraj ves svet, šel trikrat okoli zemeljske oble. Za leto 1975 je dobil za knjigo Svetovni popotnik pripoveduje tržaško literarno nagrado Vstajenje.

Prim.: Vprašalna pola; A. K., Svetovni popotnik pripoveduje, GMD, I. knj. 1975, II. knj. 1976 z vrsto slik; Saša Martelanc, Svetovni popotnik s slov. dušo, M(Trst) 1973, 61–62; Isti, Svetovni popotnik pripoveduje, M(Trst) 1975, 8; Isti, Mlademu znanstveniku v spomin, M(Trst) 1976, 118 s. sl., ob smrti sina Mihaela Tomaža Kobala, strokovnjaka za akustiko, ki je umrl 17. apr. 1976 v Washingtonu, star 37 let; R. K. (Klinec), Odmev na knjigo Svetovni popotnik pripoveduje, KatG 6. febr. 1975; A. Kobal na Primorskem, KatG 8.maja 1975; Svetovni popotnik na Primorskem,KatG 15. maja 1975; K. Bonutti, Svetovni popotnik pripoveduje, Amer. domovina 10. avg. 1975;ponatis KatG 13. nov. 1975; M. Javornik, Slov.dragocenost spominov A. Kobala, Sij 1976 in Pero in čas, II, Trst-Washington-Buenos Aires 1980,367–73; V. Beličič, Severna poluta A. Kobala, KatG 29. jan. 1976; M. Jevrnikar, A. K., M(Trst)1976, 82–83; td (Tine Debeljak), Igra svet. popotnika A. Kobala v Slomškovem domu, SvSl 30.jul. 1981 (o igri Denar); JM (J. Markuža), A. K., Slovenec v službi F.B.I., KatG 26. nov. 1981; nekaj ocen na 3. str. ovitka knjige Slovenec v službi F.B.I., GMD 1981.

Jem.