Klinec, Rudolf (1912–1977)

Klinec Rudolf, verski organizator, zgodovinar, r. 18. mar. 1912 v Vipolžah v Brdih, u. 2. dec. 1977 v Gor. Oče Anton, kmet-kolon na posestvu barona Teuferibacha, mati Frančiška Bizaj iz Cerovega. V družini je bilo deset otrok. Ob izbruhu prve svet. vojne so morali oče in starejša brata k vojakom, mati z ostalimi otroki je šla v begunstvo v Neapelj. Po vojni se je družina spet združila v Vipolžah, toda brata se iz vojne nista vrnila. V Vipolžah je K. dokončal osn. š. v slov. jeziku, vstopil v pripravnico v Alojzijevišče in nato 1925 v gor. malo semenišče. V zavodu je pristopil k mladinskemu gibanju, ki ga je prinesel v malo semenišče tedanji prefekt in poznejši podravn. dr. Ivo Juvančič (PSBL I, 605–06). Tu se je navdušil za ideale tega gibanja: samovzgoja, ljubezen do narave, zlasti do gora, še zlasti pa ljubezen do slovenstva in do Cerkve. Nekaj let je vodil krožek za krščanski Vzhod. Po želji nadškofa Margottija je K. po končani gimn. šel študirat bogoslovje v Bologno. V mašnilka je bil posvečen v Gor. 18. dec. 1937 in takoj sprejel mesto župnika v Velikih Žabljah pri Ajdovščini. Istočasno se je vpisal na lateransko U v Rimu in študiral cerkveno pravo. Za doktorsko disertacijo si je izbral temo iz gor. cerkvene preteklosti: Izvedba cerkvene zakonodaje Jožefa II. v goriški nadškofiji. 1. apr. 1945 je škof Margotti z dekretom imenoval K. za nadškof. kanclerja. Toda K. je hotel v Žabljah preživeti še mesec maj. Tu ga je presenetil konec vojne. Kot mnogi drugi duhovniki se je umaknil pred partizani in odšel v Italijo. Službo kanclerja je prevzel šele sept. 1945; na tem mestu je ostal do smrti. Zaradi strokovnega znanja, vestnosti v izvrševanju svojih dolžnosti in zvestobe do predstojnikov so ga cenili vsi gor. nadškofje, ki so imeli v njem zanesljivega in preudarnega tolmača svojih ukrepov. Zavoljo tega je ostal na svojem mestu pod štirimi škofi (Margottijem (1945–51), Ambrosijem (1952–62), Pangrazijem (1962–67) in nazadnje Petrom Cocolinom. V tem času je bil član c. sodišča v Gor. in Benetkah. Življenje v Gor. ga je pripeljalo k neposrednemu sodelovanju v raznih ustanovah. Seveda so mu bile še posebno pri srcu slov. ustanove in sploh vsa problematika slov. manjšine na Goriškem. Veliko si je prizadeval za obnovo in napredek obeh slov. kat. zavodov Alojzijevišča in Zavoda sv. Družine (nekdanje Sirotišče). Bil je član, potem tudi preds. upravnih odborov obeh zavodov. Prav tako je bil odbornik KTDGor in KatK. Povsod je kot izkušen jurist pomagal z nasveti, posredovanji, predlogi Posebno važno je bilo njegovo mesto pri GMD. V odb. te ustanove je bil že prej, vendar se pozna njegova roka zlasti od 1965, ko je postal njen tajn. Za njegovega tajn. je GMD zasnovala svoje najbolj tvegano in tudi najbolj zahtevno delo, in sicer izdajanje Slov. primorskega biografskega leksikona (PSBL). V Zborniku ob 50-letnici GMD poroča K. pod posebnim poglavjem o nastanku PSBL, vendar ne more sebe siliti v ospredje. Pravi, da je iz sejnih zapisnikov GMD razvidno, kako se je že zdavnaj rodila zamisel, naj bi izdali delo, »ki bi prikazalo delovanje vidnejših primorskih ustvarjalcev na vseh področjih slovenske kulture. Tako je na seji 6. marca 1949 preds. St. Stanič predlagal, naj se pripravi knjiga Obrazi naših mož, ki naj vsebuje krajše življenjepise tudi manj znanih kulturnih delavcev na Primorskem, kot npr. Štefana Kociančiča, Matija Vrtovca, Wolfa, Kofola itd. Odbor je delo poveril Staniču s priporočilom, naj bodo sestavki znanstveno točni. Ta je sicer začel iskati sotrudnikov in jim porazdeljevati gesla, ali zaradi prezaposlenosti dela ni dovršil.« Na odborovi seji 31. mar. 1955 je Stanič ponovno sprožil vprašanje o knjigi primorskih zaslužnih mož, odbor ga je spet prosil, naj jo pripravi, a smrt mu je preprečila uresničitev. Na seji 5. apr. 1965 je dr. A. Kacin opozoril na potrebo, naj se izda Galerija primorskih likov vsaj od leta 1900. Tedaj je bil K. že v odboru in je organiziral sodelavce, da je misel končno dozorela. Marca 1971 so sodelavci predložili odboru GMD izdelan načrt PSBL. »Delo naj bi bilo podobno Slovenskemu biografskemu leksikonu (SBL). Obdelalo naj bi osebnosti, ki so bile v važnejši zvezi z življenjem in delom primorskega človeka, in tudi tiste, ki bi zaradi nepomembnosti na splošni slovenski ravni ne našle vstopa v SBL, a ki so za Primorsko zelo zaslužne. Delo bodi faktografsko, ilustrirano, široko, tako da bi prišle vanj osebnosti ne glede na vero, ideologijo, leposlovno, socialno, gospodarsko, politično dejavnost.« Na seji 23. febr. 1972 so sklenili, naj izhaja delo v snopičih z vsakoletnimi mohorjevkami. Odbor je sporočil svojo odločitev uredniku SBL prof. Alfonzu Gspanu v Ljubljano in ga prosil, »naj dovoli prenašati v to delo tudi gradivo iz SBL. Uredništvo SBL je 9. apr. 1973 pozdravilo zamisel PSBL, dovolilo črpanje podatkov iz SBL in sprejelo predlog, da se bo tudi samo okoriščalo s primorsko publikacijo.« Delo je steklo in 1974 je izšel prvi snopič PSBL. K. je postal njegov zavzet in najodličnejši sodelavec, saj je napisal nad sto člankov, čeprav je umrl že na koncu 4. snopiča, nekaj jih je še v rokopisu. Predstavil je vrsto cerkvenih dostojanstvenikov, plemiških družin in drugih, za katere je zbral bogato bibliografijo, ki je bila navadno težko dostopna. Predvsem pa je PSBL vodil s svojim ogromnim znanjem, neomajnim ugledom in nenavadno človeško toplino. Osebno je zbral mnogo gradiva in za prve snopiče napisal veliko gesel. Kot gorečemu duhovniku so bila pastoralna vprašanja v škofiji zelo pri srcu, zlasti še, če so bila povezana s slov. življem. Služba mu zadnja leta ni dovolila, da bi neposredno deloval v dušnem pastirstvu. Toda kot kancler je odločilno vplival, da se je v Gor. osnovala personalna župnija za Slovence. Tudi za Slovence, ki žive v krminski župniji, je poskrbel, da so dobili svoje versko središče pri Subidi. Ekumensko gibanje mu je bilo pri srcu že od študentovskih let. 1965 je z drugimi sodelavci obnovil v Gor. Apostolstvo sv. Cirila in Metoda. Udeležil se je vseh pomembnih ekumenskih romanj, ki jih je to združenje organiziralo. 1975 je predaval v Dragi (Trst) o tem, kako je duhovščina pripravljala osvoboditev slov. naroda na Primorskem. K. je bil tudi plodovit publicist. Zanimala ga je versko-politična preteklost ožje domovine. Omenili smo njegovo doktorsko tezo, pri GMD pa so izšle knjige: Zgodovina goriške nadškofije, 1951; Marija v zgodovini Goriške, 1955; Zgodovina Goriške Mohorjeve družbe, 1967; po njegovi smrti je izšla še knjiga Primorska duhovščina pod fašizmom, 1979. Krajše članke je objavljal v KatG, KolGMD, v zbornikih V edinosti idr. Njegove knjige so znanstveno temeljite, zgrajene na virih.

Prim.: KatG 1977, št. 48; L. Škerl, Msgr. dr. R. K., M(Trst) 1977, 191 s sl.; K. Humar, Msgr. R. K,. KolGMD 1979, 75–79 s. sl.

Rij.