Klavora, Hinko (1878–1969)

Klavora Hinko, učitelj, r. 27. sept. 1878 v Trstu, kjer je bila njegova mati Ana Klavora iz Čezsoče pri Bovcu služkinja, u. 17. sept. 1969 v Lj. Osn. š. je obiskoval v Beljaku, nižjo real. gimn. v Gor., učiteljišče v Kopru, kjer je maturiral 1898. Med nastopi it. iredentistov proti slov. študentom so ga 1895 pretepli in poškodovali. V spominih piše, da so izdajali dijaki dva lista: političnega in humorističnega Oso. Za učitelja je bil v Kožbani v Brdih, pri Voglarjih na Trnovski planoti, v Gorenjem Polju pri Anhovem in v Števerjanu. Ob začetku prve svet. vojne je bil zaprt na lj. gradu, kjer se je srečal z I. Cankarjem, ker je javno kazal navdušenje za Jslo.; ni bil obsojen, marveč mobiliziran. Bil je v Galiciji, Rusiji in drugod, ob koncu vojne je bil sel pri armadnem poveljniku v Lvovu. Po vojni se je javil za učitelja na Koroško in bil nastavljen v Železni Kapli. 1919 so pripadniki Heimwehra vdrli v vas ter izropali šolo in njegovo imetje. Po ponovni osvoboditvi Spodnje Koroške se je vrnil v Železno Kaplo in bil v plebiscitnem času zelo delaven kot član Narodnega sveta v Velikovcu. Po plebiscitu je bil 4 leta učitelj v Železnikih na Gorenjskem, nato do upokojitve 1940 na osn. š. v Šiški-Lj. Do 1945 je poučeval na trirazr. gostinski strok. š. v Lj. Po vojni je šel pri 67 letih prostovoljno za 3 leta za učitelja v Čezsočo. – Že zelo mlad se je posvetil prosv. in polit. delu, sodeloval pri pev. zborih s sklad. Sr. Kumarjem, delal v Plan. društvu, pošiljal dr. K. Štreklju ljudske pismi. Svoje zanimivo življenje je opisal v spominih: 524 tipkanih strani z naslovom Čez drn in strn skozi življenje je ostalo v rokopisu. Iz njega so GorSreč (št. 35–36, 1972) objavila odlomek V Kožbano, ki lepo kaže, s kako odprtimi očmi je hodil skozi življenje in kako prodorno, slikovito in vedro je znal pripovedovati. Zelo ga je zanimala mineralogija in zapustil je bogato zbirko rudnin z Bovškega. Razne kult. in znanstvene ustanove hranijo marsikaj njegovega; njegovi zapisi so tudi v arh. Slov. gled. muzeja v Lj.

Prim.: Delo 1. nov. 1963; Prosv. delavec 9. okt. 1968; Vilhar, 32, 43, 49, 86, 94; Šavli, PDk 29. okt. 1977 s sl.; osebni podatki sorodnikov; tipkopis spominov hrani hči Danica Matanović-Rohrman.

Špac.