Kjačič, Jože (1895–1967)

Kjačič Jože (podpisoval se je po benečansko Giuseppe Chiacigh, krščen za Josifa), slikar, r. 10. dec. 1895 v Vladikavkazu (zdaj Ordzonikidze) v Transkavkaziji v SZ, umrl 25. marca 1967 v Trstu, kjer je preživel zadnja leta. Oče je bil trgovec iz Utane pri Sv. Lenartu v Beneški Sloveniji in je odšel s 15 leti s skupino Benečanov v Rusijo ter so ustanovili blizu Vladikavkaza slovensko vas. Prehodil je vso južno Rusijo in Perzijo ter si s kupčijo nabral toliko denarja, da je v Trstu odprl trgovino s sadjem. Kmalu pa se je trgovine naveličal in se vrnil v Vladikavkaz. Čez nekaj let je prišel po nevesto v rodno vas, 1937 pa so se vsi Benečani vrnili v Ben. Slovenijo. Jože je dovršil sred. š. v Vladikavkazu, Umetnostno š. v Kazanu in dve leti akademije v Petrogradu. Po okt. revoluciji 1917 se je vrnil v Vladikavkaz in se posvetil slikaniju in arhitekturi, ustanovil je tudi umetnostno š. Hotel se je izpopolniti, zato je odšel v It. in 1920 dovršil v Benetkah na Akademiji slikarstvo in arhitekturo. Potem je preživljal velike težave, ker ga niso hoteli vpisati v sindikat. Od 1928–30 je slikal steklene vaze v Muranu in postal umetnostni ravn. steklo-kovinske tovarne. Tu je uveljavil svoje dekoracijsko znanje in tehnične sposobnosti. Njegove vaze in drugi izdelki so šli po vsem svetu in so v muzejih v New Yorku, Londonu in Berlinu. 1930 je podjetje zaradi gasp. krize propadlo; Kj. je začel slikati in razstavljati, vendar v času gosp. krize ni mogel živeti od slikarstva. Lotil se je dekorativnega dela pri stavbah, stanovanjih in cerkvah. Tako je izdelal freske v c. v Dolu pri Benetkah, v koru c. v Rovigu in v božjepotni c. v Lendinari pri Benetkah. 1941 se je preselil v Gor. in slikal. Prirejal je osebne razstave v Trstu, Milanu, Turinu, Genovi, S. Remu in doživljal povsod velik uspeh. Izšel je iz tedanje ruske romantično-realistične šole, v kateri se je naučil ostrega opazovanja in mojstrskega podajanja z najrazličnejšimi tehničnima sredstvi, posebno risanja človeške podobe in množičnih prizorov, s katerimi je podajal rusko in orientalsko življenje. V It. se je izpopolnil v jasnosti oblike in v tehniki svetlob in senc, v slikanju s širokimi barvnimi plastmi in potezami, vendar pa rahlo teži za barvnim in oblikovnim poenostavljanjem. Po Z. Jelinčiču je zanj značilno tudi jedko socialno satirično razpoloženje. Kj. je ustvarjal velika platna zgodovinsko-romantične vsebine, kot je npr. Zavzetje Kazana. Množice jezdecev se v pisanih, čeprav temnih barvah valijo po stepi in pod orjaškimi zidovi. Tam so Tatari, tu kozaki, med njimi car Ivan Grozni, ki koraka v požgani Kazan. Deško rajanje je široko platno z ruskimi otroki, vse je živo, barve in gibi. Starec baja deci je podobno platno, malčki živo strme v starca – tip Tolstoja –, ki pripoveduje bajke. Za manjša olja so bili Kj. priljubljen motiv konjeniški dvoboji. V njih je prihajala do polne veljave Kj-eva iznajdljivost komponiranja in dovršenost tehnike v igri širokih zamahov potez. Bil pa je tudi mojster ženske lepote, posebno v mnogih slikah ropa nevest. S tem se sklada tudi poslikanje veličastne bazilike v Lendinari. Velikanske figure na svodih in stenah stopajo kot v močnem reliefu iz temnega ozadja (chiaroscuro). Posamezni deli, celo poteze na rokah, so do podrobnosti izdelane. Tu se je približal Tiepolu. Za dela je prejel štiri nagrade in osebno nagrado s pohvalo kralja Viktorja Emanuela, ki je odkupil dve sliki.

Prim.: Z. Jelinčič, J. Kjačič, prvi slov. slikar iz Slov. Benečije, LdTd 12. maja 1950, 13 s sliko V ruski vasi: slovo; Šijanec, 512; ELU III, Zgb 1964, 182; R. Bednarik, Razgovor z umetnikom, Razgl 1947, 179–81; Mil. Bambič, Giuseppe Chiacigh, RAITrstA 22. apr. 1968.

Jem.