Atzl, Jožef (1780–1873)

Prvič se omenja 1819, ko je v Wieselburgu (Mosonmagyaróvár) kot priča podpisal kupno pogodbo, s katero je grof Jožef V. Radecky prodal tržiško zemljiško gospostvo z vso tamkajšnjo posestjo baronu Jožefu Dietrichu, ki je sodil v krog denarnega in trgovskega plemstva. Dietrich je bil lastnik še več drugih zemljiških posestev, tri so bila na Ogrskem in Atzl je bil tedaj verjetno v njegovi službi. Ko se mu je rodil sin, je bil v tržiški rojstni matici označen kot inšpektor zemljiškega gospostva Tržič. Vrednost tega gospostva je po kupni pogodbi znašala 158.000 goldinarjev (gld), pripadalo mu je več železarskih obratov, plavž, fužina, jeklarna in pilarna. Ni znano, koliko je Atzl vplival na poslovanje teh obratov, lastnik Dietrich se v nove investicije ni spuščal, hotel je le dobiti čim več denarja. Zanesljivega donosa ni bilo, tudi ni vesti o kakšnih novih načrtih. Upravitelj Atzl pa si je gotovo pridobil nekaj strokovnih izkušenj in kapitala (8. oktobra 1823 je prejel rudosledno pravico pri Medvodah), kar ga je usposobilo za poznejšega samostojnega podjetnika. K temu je največ pripomogla zveza z Viktorjem Ruardom, ki je 1836 poročil njegovo hčer Ano. Ruard je bil lastnik več fužin in obsežnih rudarskih posesti, železarne na Pasjeku, steklarne v Zagorju in zemljiškega gospostva Gamberk. Ko je Ruard uvidel, da pri vsej svoji podjetnosti ne more sam upravljati na raznih krajih ležečih rudarskih posesti in podjetij, in je prišel še v finančno stisko, je zagorsko in litijsko rudarsko posest (fužina na Pasjeku, steklarna v Zagorju, gospostvo Gamberk) 1840 prodal tastu za 107.450 gld. Atzl se je posvetil predvsem premogovniku v Zagorju, saj se zdi, da je tu pričakoval največ. Finančne zmožnosti pa niso dovoljevale, da bi sam izpeljal investicije za obsežnejše obratovanje. Zato je 1842 z grofom Filipom Spaurom-Valorom in odvetnikom Alfonzom Widmannom (oba iz Innsbrucka) ustanovil Premogokopno družbo ob reki Savi v Zagorju (Steinkohlegewerkschaft am Saustrome zu Sagor), ki je imela 100 kuksov (= rudarski delež), od tega Atzl 50, Spaur-Valor 30 in Widmann 20. Atzl je v družbo vložil 40.000 gld vredne nepremičnine, družabnika pa enak znesek v gotovini. Družba je od Atzla prevzela vso posest, kupljeno od Ruarda. Vendar Atzl ni dolgo sodeloval pri tej družbi, ki je začela zagorski rudnik usposabljati za večjo proizvodnjo. Že 1843, ko se je preselil v Gradec, je prodal nekaj kuksov, ostalih 36 pa 1844 prepustil za 64.000 gld (1.778 gld za kuks) Francu Jožefu Habtmannu, veletrgovcu v Innsbrucku.

Preden je Premogokopna družba prevzela premogovnik v Zagorju, so letno nakopali le redko nad 2.000 ton, po prevzemu pa se je proizvodnja več kot podvojila; 1845 je znašala nekaj več kot 6.000 ton letno. Atzlova ustanovitev posebne družbe na kukse in pritegnitev tujega kapitala v to gospodarsko panogo je pomembna za razvoj rudarstva na Slovenskem.