Arsovski, Tome (1928–2007)

Osnovno šolo in dva razreda realne gimnazije je obiskoval v Peći. 1941 se je s starši preselil v njuno rodno mesto Kavadarci, kjer je nadaljeval gimnazijo in 1947 maturiral. V Sverdlovsku (Rusija) je 1947–48 študiral geologijo, 1948 se je vrnil v Jugoslavijo, bil aretiran in odpeljan na Goli otok, kjer je bil zaprt 18 mesecev. Pozneje je na filozofski fakulteti v Skopju študiral slavistiko in 1959 diplomiral. 1951–53 je pel v zboru skopske opere, od 1953 bil novinar pri Novi Makedoniji, 1957–90 dramski urednik RTV Skopje. Objavljal je poezijo, prozo in drame. V makedonščino je prevajal iz ruščine, slovenščine, srbščine, hrvaščine in bolgarščine. Bil je član društva pisateljev Makedonije.

Pesmi je objavljal v listu Mlada literatura (1952–54; list je tudi urejal) in drugih, predvsem literarnih revijah ter samostojnih pesniških zbirkah Grst smea in Neprebol. Knjižno je izšlo: novele Paradoksalni raskazi in Pettiot veter, romana Ohridski in Kuća na četiri vetra ter številne gledališke drame, npr.: partizanska Aleksandra, sodna Paradoksot na Diogen, psihološka Maturska večer. Uspele so radijske igre, mdr.: Dosje T-198; Čekor do esenta (Korak do jeseni); Ispoved na taksistot (Taksistova zgodba), vse tudi na Radiu Ljubljani, in TV drame, mdr. Zalez nad ezerskata zemlja (Zahod nad jezersko deželo, 6 nadaljevanj, na TV Ljubljani) o carju Samuelu, Kliment Ohridski (obe predvajani tudi na TV Ljubljani).

Literarni in gledališki kritiki, npr. Gane Todorovski, cenijo zlasti njegove drame s sodobno motiviko, ki za navidezno nepomembnimi problemi odkrivajo in osvetljujejo človekovo paradoksalno eksistenco. Veliko je pisal za mladino, zlasti igre za radio in pripovedno prozo, pogosto s fantastičnimi motivi in iz sodobnega življenja mladih.

Iz slovenščine je prevedel več temeljnih literarnih del, mdr.: izbor pesmi Franceta Prešerna in Aleksija Pregarca, Gregorja Strniše idr.; roman Martin Kačur in pet dram Ivana Cankarja: Za dobroto na narodot, Slugi, Kralot na Betajnova, Soblazna vo Šentflorijanskata dolina in Ubavata Vida; Draga Jančarja roman Galiot, eseje Josipa Vidmarja Odbrani esei idr. Prevajal je tudi iz ruščine (Stara persiska lirika idr.), hrvaščine (Japonska lirika) in bolgarščine (Nikola Jonkov Vapcarov: Pesni) idr. Njegove drame so bile prevedene v srbščino, hrvaščino, slovenščino, turščino in druge jezike, radijske, npr. Ne gledajte vo angelot, pa so prevedle in predvajale številne nacionalne radijske postaje, mdr. v Berlinu, Bratislavi, Budimpešti, Varšavi (1973), Bukarešti, Helsinkih (1974).

Nagrade: Sterijeva v Novem Sadu (za TV dramo Grst smea; objavljeno z naslovom Mali ludže, 1962); Kliment Ohridski v Ohridu (za radijski drami Ne gledajte vo angelot, 1972 in Koža za utrešninata¸1975); Zlato pero (za prevod romana Alekseja N. Tolstoja Petar Veliki, 1983) ter avtorske agencije Makedonije (za prevode pesniških dram Marine I. Cvetajeve Arijadna in Fedra; 1994; obe v Skopju in obe prejel skupaj s soprevajalko Tamaro Arsovski) in nagrado 11. oktomvri (za življenjsko delo, 1988) idr.