Aichinger, Erwin (1894–1985)

V Beljaku je obiskoval gimnazijo, študiral na višji gozdarski šoli v Brucku an der Mur (diplomiral 1919) in 1921 opravil državni izpit. Promoviran je bil 1933 na Hochschule für Bodenkultur na Dunaju z disertacijo Vegetationskunde der Karawanken (delna objava Pflanzensoziologie, Jena, 1933). Kot gozdarski nadzornik je bil 1920–30 zaposlen na Koroškem in istočasno inskribiran na Hochschule für Bodenkultur na Dunaju. Institut für Angewandte Pflanzensoziologie (Inštitut za uporabno fitocenologijo), na katerem je bil zaposlen do upokojitve, je ustanovil 1930. Habilitiran je bil 1934 na univerzi na Dunaju, 1936 izvoljen za prvega rednega profesorja fitocenologije na univerzi v Feiburgu (Breisgau) in 1939 tudi na Hochschule für Bodenkultur na Dunaju.

Deloval je v mednarodnih in avstrijskih strokovnih organizacijah ter sodeloval z mnogimi vodilnimi evropskimi botaniki in fitocenologi, npr. z Güntherjem Beckom, Karlom Josephom Schröterjem, Julesom Pavillardom, Charlesom Flahaultom idr. Bil je ožji sodelavec ustanovitelja moderne fitocenologije Josiasa Braun-Blanqueta. 1951 je ustanovil znanstveno revijo Angewandte Pflanzensoziologie, 1960 z Maksom Wraberjem in Sandrom Pignattijem Vzhodnoalpsko-dinarsko društvo za proučevanje vegetacije, ki je povezovalo predvsem raziskovalne napore fitocenologov v prostoru med Alpami in Jadranom. Bil je častni član koroškega znanstvenonaravoslovnega ter švicarskega in nemškega botaničnega društva.

Raziskoval je traviščno in gozdno vegetacijo, posebno bukove in smrekove združbe ter združbe rdečega bora in alpskega grmičevja. Opisal je več novih fitocenoz. Uveljavil je novo smer raziskovanja vegetacije, ki upošteva dinamiko njenega razvoja in človekovega vpliva (1951). V tej zvezi se je poglabljal v teoretična vprašanja naseljevanja flore in vegetacije v postglacialnih toplih obdobjih. Znana so njegova proučevanja razmejitev med gozdnimi in negozdnimi površinami na osnovi vegetacijskih raziskav. Študiral je rastiščne dejavnike v posameznih združbah, njihov vpliv na posamezne rastlinske vrste in obratno. Rezultat teh raziskav je v svetu priznano delo Pflanzen als forstliche Standortzeiger (Rastline kot pokazatelj gozdnih rastišč), Dunaj, 1967, ki predstavlja njegovo življenjsko delo. Kot pionir je uvedel fitocenologijo v gozdarstvo. Pri nas je raziskoval obmejno področje Karavank in Kamniško-Savinjskih Alp. Objavil je nad 200 znanstvenih in strokovnih člankov.