Kavčič, Filip (1899–1969)

Kavčič Filip, rodoljub, duhovnik, liturgist, r. 21. apr. 1899 v Idriji, u. 5. febr. 1969 v Šempetru pri Gor., pokopan v Desklah. Oče Jakob je bil rudar. Osn. š. obiskoval v Idriji, gimn. v Lj. na Poljanah, 1917 maturiral in odšel k vojakom. Služil v Bukovim in v Zgbu. Po vojni 1918 je stopil v semenišče v Lj. in postal mašnik 29. jun. 1922. Nastopil je službo kaplana v Črnem vrhu 1. okt. 1923, 1924 je postal tam župnijski upravitelj. Jun. 1934 so ga aretirali in postavili pred Posebno sodišče za zaščito države v Gorici. Obsodili so ga kot »državi nevarnega elementa« na pet let konfinacije v kraju Castel del Piano (Perugia). Na posredovanje nadškofa Margottija je bil 28. maja 1936 pomiloščen pod pogojem, da se ne vrne več v Črni vrh. 1. dec. 1938 je bil imenovan za župnika v Desklah in je tam ostal celih 30 let do smrti. Dvanajst let je iz Deskel upravljal tudi vikariat Plave, čeprav je bil K. mož blagega značaja, ki se neposredno nikoli ni ukvarjal ne s politiko ne z izrecno kulturno dejavnostjo, se je njegovo življenje odvijalo v znamenju stalnega preganjanja. Bil je namreč zaveden slov. duhovnik, ki je brezkompromisno hranil jezikovne in druge pravice slov. vernikov na cerkvenem področju. V Črnem vrhu so faš. oblasti zahtevale, naj slov. otroke poučuje verouk v ital. jeziku in naj vpelje posebno mašo z ital. pridigo »za vojake in vernike ital. narodnosti«. Verouk v ital. je odklonil, mašo pa je vpeljal. Toda ko je spoznal, da so oblastniki k tej maši silili slov. šolsko mladino in fante, ki so morali obiskovati predvojaške vaje, je vso stvar predložil nadškofu Sedeju. Ta mu je 18. okt. 1931 poslal pismo, v katerem odločno obsoja, da bi se kdo hotel posluževati verskih obredov za krivične, raznarodovalne namene. »Ker pa je cerkev vsem odprta, nihče ne sme prepovedovati Slovencem, da hodijo k ital. pridigi, toda tudi nihče jih ne sme siliti.« Smisel pisma je bil tudi ta, da, če za ital. mašo ni vernikov, naj se maša ukine. K. se je zvesto držal teh navodil. Zato so mu očitali, da »nasprotuje fašistični politiki« itd. Goriška kvestura mu je 24. avg. 1932 izvršila strogo hišno preiskavo in ga stavila pod »posebno nadzorstvo«. Junija 1934 je sledila obsodba in konfinacija. Tudi pozneje v Desklah mu faš. oblasti niso prizanašale. 1941 so ga tožili, da nezakonito vrši »službo tiskovnega razpečevalca« (esercita il mestiere di procacciatore di abbonamenti). V resnici je samo vernikom priporočal branje slov. verskih listov. Tako npr. Bogoljuba, ki so ga izdajali v Lj. Pripomniti pa je treba, da je bila takrat Lj. že priključena It. in je lj. tisk po zakonu lahko prihajal na Primorsko. 1943 je imel hud spopad s krajevnim faš. tajn., ki je zahteval, naj se v cerkvi javno moli za zmago faš. orožja in naj oblastem ovadi komuniste, ki živijo v župniji. Še hujše dneve je K. dočakal pod nemško okupacijo. Ker ni hotel sodelovati pri odkrivanju vaških terencev, so v noči 2. maja 1944 Nemci vdrli v župnišče, tam razgrajali, razbijali in ropali. 21. jun. 1944 so Nemci obkolili Deskle, pobrali kakih 70 ljudi in jih odpeljali v Dachau in Auschwitz. 12. febr. 1945 pa so ital. vojaki na nemški ukaz pobili devet talcev. Župnik K. je jokaje pokopal nedolžne žrtve. Kljub temu je tudi s strani komunističnih oblasti doživel po priključitvi marsikatero nevšečnost, kar ga je zelo razočaralo. Kot duhovnik je K. mnogo storil za dvig verskega življenja in za olepšanje župnijske cerkve. Slovel je kot najboljši liturgist v gor. nadškofiji. Kot član škof. liturgičnega sveta je pospeševal liturgično gibanje. Objavil je tudi mnogo znanstvenih člankov v liturgičnem glasilu Služba božja iz Makarske in v pastoralni reviji Cerkev. O krščanskem zakonu je napisal knjigo Hiša na skali, ki pa zaradi težkih razmer ni bila natisnjena. Knjiga pa je bila razmnožena kot rokopis in premnogi duhovniki so se je posluževali pri nauku za zaročence.

Prim.: J. Filipič, Idrija in njeni spomeniki sakralne umetnosti, Idrija 1979, 105; Msgr. R. Klinec, župnik F. K., KolGMD 1970, 78–82 s. sl.

Rij.