Karkovič, Nikolina (1891–1990)

Karkovič Nikolina, por. Zega, kulturna delavka, amaterska slikarka, r. 2. dec. 1891 v Trstu, živi v Portorožu. Oče Nikola je bil junak pomorske bitke pri Visu 1866, ko je kot prvi krmar na poveljniški ladji s svojo izkušenostjo veliko pripomogel k zmagi Avstrijcev; nazadnje je bil uslužbenec Pomorske postaje v Trstu (u. 1918); mati Lucija Pirih. Obiskovala je nem. š. v Trstu (do 1900) in Gor. (do 1904), slov. š. v Malem domu v Gor. (do 1907) in slov. učit. (diplomirala 1911). V Gor. je napravila usposobljenostni izpit za slov. šole (1915) in za nem. š. in it. jezik kot predmet (1917). Učila je na CM š. v Trstu (15. apr. –15. jul. 1913), v Istri: Klanec, Lazaret, Lanišče, Brguc, Slum (sept. 1913–sept. 1915), na CM š. v Trstu (sept. 1915–31. mar. 1923). V Istri je v izvenšolskih urah poučevala nepismene, v Koprivi na Krasu je vodila tečaj za ženska ročna dela ter širila kulturno in narodno zavest. V Trstu je sešila na desetine oblek in kostumov za Ribičičevi igri Palčki in Škratje. Ko po vojni it. oblasti niso odprle CM šol, je zbirala otroke po zasebnih stanovanjih in jih učila. 21. jul. 1921 se je poročila z Andrejem Zego iz Koprive na Krasu, ki je bil uradnik na Corte d'Appello v Trstu. Ko so ga prestavili v Videm (Udine), je odšla z njim, 6. jan. 1929 pa sta se umaknila s sinom v Jslo. K-eva je poučevala v Stopercah, Dolu in Škofji Loki, 30. jun. 1935 pa je zaradi bolezni stopila v pokoj, vendar ji niso dali pokojnine, ker v Jsli. niso priznavali službovanja na CM šoli v Trstu. 1954 je spet prosila za nastavitev in eno leto poučevala v zavodu Janeza Levca v Lj., od 1955–60 pa v Portorožu v zavodu Elvire Vatovec. Po upokojitvi je suplirala na slov. in it. osn. š., poučevala klavir in pomagala gojencem obrtnih šol. K-eva je od mladosti gojila slikarstvo, zaradi očetove smrti pa ni mogla na Akademijo v Benetke. Slikarstvo je privatno študirala pri svojem prof. učiteljišča v Gor., v Trstu pri nekem it. prof. Vpisala se je v dopisno pariško slik. šolo, ki je imela podružnico v Milanu. Slikala je s svinčnikom, ogljem, akvareli, pasteli, oljem, laviranim tušem, z indonezijsko tehniko z vročim voskom na svilo itd. Mar. 1971 se je v Piranu udeležila razstave, posvečene ustvarjalnosti žensk na obali, in dosegla velik uspeh. Kritik N. G. je v PrimN zapisal o njej: »Tako bi se lahko s slikami v olju in z risbami s svinčnikom N. Z. enakopravno postavila ob stran marsikateremu našemu že znanemu slikarju.« V rubriki Spomini učencev in učiteljev CM šol v Trstu je dec. 1978 opisala v PDk svoje spomine na Trst.

Prim.: Koledar CMD 1917; N. G., Umetnine naših žena v galeriji, PrimN 12. mar. 1971 s skupinsko sl.; Sv. Jakob, 105–06; Milan Cirk, Visok jubilej N. Z., PrimN 27. nov. 1981; Boris Šuligoj, »Prvi dogodek, ki se ga spominjam, je hud potres v Trstu leta 1894«, Delo 14. jan. 1982, 12 s sl.; osebno sporočilo 13. jan. in 4. febr. 1982 s petimi prilogami potrdil o kult. delovanju; arh. Zgod. odseka NŠKT.

Jem.