Kalin, Boris (1905–1975)

Kalin Boris, akad. kipar, r. 24. jun. 1905 v Solkanu, u. 22. maja 1975 (op. ur.: 21. maja 1975) v Lj. Oče Tomaž iz Ajdovščine je bil višji računski nadsvetnik v Gor., mati Hedvika Žvokelj, poštarica v Solkanu. Imela sta sedem sinov in vsem zagotovila izobrazbo, tudi sin Zdenko je postal akad. kipar (gl. 61.). Študiral je na Tehn. sred. š. v Lj. in kiparstva ga je poučeval Alojz Repič (1866–1941) iz Vrhpolja pri Vipavi. Študij je nadaljeval v Zagrebu na Akad. za likovno umetnost in se preživljal z rezbarstvom. Učili so ga prof. Valdec, Kršinić in Kerdić, ob koncu šolanja ga je sprejel I. Meštrović v svojo mojstrsko šolo. Študije je dovršil 1929 in ni podlegel slavnemu Meštroviću, čigar vpliv se pozna le v najzgodnejših delih, npr. v reliefu Mati z otrokom, kjer pa je obenem že zaznaven »prehodni slov. likovni impresionizem, dokler ne pronikne v naslednjih kipih Rodinova veličina, ki ga je očarala v Parizu. Vendar le za kratek čas, saj je kmalu našel lastno pot v oplemeniteni realizem« (M. Bambič). Ker se med obema vojnama slov. kiparji niso mogli preživljati z umet. ustvarjanjem, se je K. zaposlil pri kamnoseškem podjetju Kunovar v Lj. in pri njem delal do konca druge svet. vojne. Tu se je ukvarjal predvsem z nagrobno plastiko ter v dolgi dobi napravil skoro sto nagrobnikov in nekaj kipov. Ob tem delu je dozorel in 1938 priredil v Jakopičevem paviljonu v Lj. prvo samostojno razstavo 40 del in dosegel velik uspeh. Tedaj je pokazal 2 m visokega Splavarja, ki stoji danes v bronu ob Blejskem jezeru, glavo slikarja Slavka Pengova, katere bron je v skopskem muzeju, prepričljivo marmornato Mladost in vrsto ženskih likov. Golota mu ni bila samo akt, vanjo je namreč vnašal mikavno ljubkost renesančne miline. Leto pozneje je zmagal na drž. natečaju za kraljev spomenik v Mrbu, a ga zaradi vojne ni postavil. Od 1945 do upokojitve 1970 je bil prvi red. prof. kiparstva na novo ustanovljeni AUU oz. ALU v Lj. Tedaj je dokončal tri znamenita dela: Petnajstletna (bron, 1947), Jutro (marmor) in pod streli umirajoči Talec v Gramozni jami v Lj. (bron). Zaradi teh uspehov mu je Komite za znanost in kulturo FLRJ podelil naslov »mojster likovne umetnosti«. V desetletju po vojni se je močno razmahnilo monumentalno kiparstvo za spomenike partizanskim borcem. Tudi K. je ustvaril velike bronaste kipe presunljive, a mirne mogočnosti. Sem spadajo Talec v Kamniku (1946), Talec v Begunjah (1951), Partizan-stražar pri Vrhniki (marmor) idr. Mojstrski so njegovi doprsni potreti: Rajko Nahtigal (1939), Fran Ramovš (1940), Tito (1948), Srečko Kosovel in Marij Kogoj (1967), baron Zois pred Trg. tehn. zavodom Žiga Zois v Trstu (1968). Za priznanje je dobil dve nagradi za kiparstvo zvezne vlade iz Beograda (1947 in 1948), dve Prešernovi nagradi (1948 in 1949), 1953 pa je postal redni član SAZU. Razstavljal je na vseh važnejših jsla. reprezentativnih razstavah po svetu, tudi v Trstu in Gor., in njegovi kipi so po vsej Jsli. Slogovno je K. ostal v mejah realizma, le pri ženskih likih je nekoliko omiljen in idealiziran, da spominja na klasično umirjenost antičnih kipov. Nekoliko spremembe je videti pri vojnih spomenikih, ki so navadno iz brona, bolj razgibani in slikoviti, da prihaja bolj do izraza krutost vojne in nasilnih smrti.

Prim.: Šijanec; M. Zadnikar, K. B., ELU, Zgb 1964; Luc Menaše, Evropski umet. zgod. leksikon, Lj. 1971, 970; St. Mikuž, Spominu kiparja B. K., Delo 24. maja 1975 s sl.; Mil. Bambič, B. K., članek ob smrti na RAITrstA; M. Jevnikar, B. K., KolGMD 1976, 55.

Jem.