Kacin, Ivan (1903–1960)

Kacin Ivan, prosvetni delavec, časnikar, publicist, r. 28. dec. 1903 v Idrskih Krnicah, u. 14. febr. 1960 v San Basiliu, Cordoba, Argentina. Oče Andrej, zidar. Osn. š. je obiskoval v Jegerščah, kjer je do 1909 ali 1910 učil domači župnik, šele potem je bila ustanovljena redna potovalna šola, nekaj dni v Jegerščah, nekaj dni v Krnicah. Po osn. š. je hodil z očetom na delo in se izučil za zidarja, vmes je veliko bral in se uveljavljal kot pevec na različnih prireditvah. 1928 se je preselil v Argentino in se naselil v okraju Paternal v Buenos Airesu. Dalj časa je bil zaposlen pri priložnostnih delih, največ pri zidanju in pleskanju. Kmalu se je vključil v društveno delo in postal podtajn. Slov. prosvetnega društva na Paternalu. Jan. 1933 je prevzel ur. Slovenskega tednika (izh. 1929–36), in ko se je ta spojil z Novim listom in se preimenoval v Slovenski list (izh. 1937–46), je tudi tega sourejal z Viktorjem Kjudrom (gl. čl.), od konca 1937 do 1940 sam. Ker pa je napadal zunanjo politiko prejšnje Jsle., so ga v drugi polovici leta 1940 odstavili. Po vojni je ur. tednik Slovenski glas (izh. 1946–50), sour. Novo domovino (izh. 1950–57) in polmesečnik Lipa (izh. 1957–66), kamor je pisal do smrti. Z Andr. Škrbcem je uredil Slovenski izseljenski koledar za Južno Ameriko za leto 1937, ki ga je izdalo SPD na Paternalu. V njem je napisal pomembne članke: Izseljenčeva tragedija, Slovanski svet, Sužnji in Moje ječe. Med vojno je pisal članke in poročila o partizanskem gibanju. V Cankarjevem koledarju (Spominu Ivana Cankarja. Ob 25-letnici smrti 1919–1943. Izdali društvi DKD Ljudski oder in SPD Ivan Cankar, Buenos Aires) je poleg člankov priobčil pesmi: Slovenski bojevniki in Sanje v oblake bele. Ob proslavi 100-letnice rojstva S. Gregorčiča 1944, ki jo je organiziral odbor vseh slov. društev, je napisal K. pesem Pozdrav Simonu Gregorčiču in so jo deklamirali na proslavi. Uredil je knjigo in ji napisal uvod Gregorčičeve Izbrane pesmi, ki jih je izdal odbor S. Gregorčič 1945. Pomembni sta tudi njegovi odrski deli: Planinska roža in Naši sinovi. K. se je vse življenje boril za kult. napredek in dobrobit slov. izseljencev v Argentini. S svojim lepim tenorjem je sodeloval pri prosv. in c. pev. zborih, igral in režiral. Bil je pesnik in pisatelj samouk, samorastnik, predvsem pa je bil dober časnikar in je želel rojake izobraževati in izpopolnjevati. Del njegove liter. zapuščine je pri Slov. izseljenski matici v Lj. V Argentini se je podpisoval Jan Kacin.

Prim.: Tvoji zvesti prijatelji in sodelavci, I. Kacinu v trajen spomin, Lipa, Buenos Aires 1960, št. 52; Fr. Kurinčič, I. Kacinu v spomin, SIK 1961, 230–35, 231 na skupinski sliki; Isti, Na tej in na oni strani oceana, Lj. 1981, pass., str. 80 (priloga) sl.; J. Bajec, Jan Kacin, SIK 1969, 31–32 s sl.

Ciril Kren