Jelenec, Celestin (1884–1968)

Jelenc Celestin, politik in odvetnik, r. 17. dec. 1884 v Trnju pri Pivki, u. 12. apr. 1968 v Buenos Airesu. Oče Anton (op. ur.: Štefan), učitelj, mati Matilda Planinc (op. ur.: Planinec), gospodinja. Po osn. š. v domačem kraju je obiskoval nižjo gimn. v Kranju, višjo pa v Lj., kjer je maturiral 1902. Na Dunaju je študiral pravo in absolviral 1908. Po doktoratu je do 1915 opravljal sodnijsko in odvetniško prakso v Lj., Trstu in Novem mestu. Bil je mobiliziran v avstr. vojsko ter se je udeležil bojev na galicijski, soški in tirolski fronti, iz it. ujetništva pa se je vrnil šele o Božiču 1919. Naslednje leto je v Lj. odprl odvet. pisarno, ki jo je vodil vse do odhoda iz domovine spomladi 1945. Kot rezervni častnik je bil vpoklican tudi konec mar. 1941 in to kot pomočnik poveljnika stana štaba prve armadne skupine. Po razsulu in okupaciji se je iz Lj. preselil k Devici Mariji v Polju. Delal je kot funkcionar pri Odvetniški zbornici, bil je član komisij za odvetniške in sodnijske izpite, eno mandatno dobo pa tudi član lj. občin. sveta. Po družinski tradiciji je bil že v mladosti navezan na Narodno napredno stranko, toda zaradi nestrinjanja z njeno politiko jo je že kot višješolec zapustil. Stopil je v stik z Janezom Ev. Krekom. Na Dunaju je bil član akad. društva Slovenija, vneto pa je poslušal predavanja Karla Rennerja o narodnih in socialnih vprašanjih. Po vrnitvi v Lj. je vstopil v JSDS in se 1909 udeležil znane jsl. socialistične konference v Lj. Deloval je tudi v kult. organizacijah, pred prvo vojno v Vzajemnosti, po vojni pa v Svobodi, Cankarjevi družbi in pri novi Vzajemnosti. Po vojni je bil v JSDS vodja njenega t. i. centrumaškega krila. Po razcepu stranke je J. postal eden izmed vidnih članov nove Socialistične stranke Jugoslavije (SSJ) in to vodja njenega desnega krila. V času diktature je bil med ustanovitelji in preds. Splošnega delavskega pravovarstvenega društva, ki je v bistvu predstavljalo prepovedano stranko. Po obnovi polit. življenja je postal član glavnega odb. SSJ, na volitvah 1938 pa je kandidiral na opozicijski listi dr. Vladka Mačka. Ob okupaciji 1941 je kot predstavnik stranke stopil v Narodni svet. Kasneje, ob vse večji aktivnosti OF in partizanov, se je kot eden redkih socialističnih politikov odločno postavil na stran protirevolucionarnega tabora. Tako je bil aktiven pri ustanovitvi Slovenske zaveze in postal član njenega izvršnega odb. Sodeloval je pri delu Sokolske legije in pomagal Mihailovićevemu gibanju v Sji. Posredoval je tudi pri sporih med majorjem Karlom Novakom in Slovensko zavezo oziroma SLS. Do njune smrti je imel stike tudi z dr. Markom Natlačenom in dr. Albertom Kramerjem. Jeseni 1944 je sodeloval pri ustanovitvi in poznejšem delu Narodnega odbora za Sjo in se udeležil tudi zasedanja na Taboru v Lj. 3. maja 1945. J. je imel določene predstave o t. i. kondenzirani demokraciji ter je med vojno izdelal osnutek slov. ustave po švicarskem vzoru, za katero je bila značilna (predvidena) najširša demokracija na nižjih stopnjah uprave. Ob koncu vojne je odšel v emigracijo, živel sprva v taboriščih v Monigu, Serviglianu in končno v Rimu, od koder je 1948 emigriral v Argenitno. Kot trg. knjigovodja je delal v Mendozi in Buenos Airesu. Tudi v emigraciji je bil član in nekaj časa tudi podpreds. Narodnega odbora, sodeloval pa je tudi pri jsl. socialistični organizaciji v zamejstvu, ki jo je vodil dr. Živko Topalović. Oglašal se je tudi s pisnimi razpravami v slov. argentinskem in drugem tisku, npr. o nastanku OF, o komunizmu, o škofu dr. Gregoriju Rožmanu, o generalu Leonu Rupniku.

Prim.: Župnij. arhiv Trnje – Zagorje; Zgod. arhiv Ministrstva za notranje zadeve Lj., ZA 600–5, ZA 600–14; Metod Mikuž, Oris zgod. Slovencev v stari Jsli 1917–1941, Lj. 1965, 229; Ob stoletnici odvetniške zbornice v Lj. 1868–1968, Lj. 1968, 170; Franček Saje, Belogardizem, Lj. 1952, 192 sl.; ZbSS 1965,175 s sl. in 1969, 317–19.

Mlakar