Jurca, Leopold (1905–1988)

Jurca Leopold, duhovnik, r. 4. aprila 1905 v Braniku (Rihemberk). Oče Karel, kmetijski strokovnjak, vrtnar, absolvent Slov. oddelka dež. kmetijske š. v Gor. 1893; mati Marija Karer. Ker je oče služboval v raznih krajih, je J. obiskoval I. in II. razr. srbske osn. š. v Denoviću v Boki Kotorski (1911–13), III. razr. v Pliskovici na Krasu in Postojni (1913–14), IV. in V. razr. na Opčinah pri Trstu (1914–16), nato še nemško pripravnico na Proseku za vstop v gimn. (1916–17). Jeseni 1917 se je vpisal v I. razr. zaposlovalnih tečajev goriške slov. gimn., ki so bili zaradi soške fronte v Trstu (1917–18). Kmalu po začetku II. šol. leta (1918–19) so po it. zasedbi ti tečaji morali prenehati. J. je II. razr. študiral privatno in poleti 1919 pred komisijo slov. profesorjev, ki so bili še ostali v Trstu, naredil izpit čez II. razr. gimn. S tem spričevalom je bil jeseni 1919 sprejet v III. razr. gimn. v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu nad Lj. Maturiral je z odliko 1925. Bogoslovje je študiral v Gor. V duhovnika ga je posvetil škof dr. Al. Fogar v Trstu 30. jun. 1929. Kot novomašnik je bil poslan za žpk upravitelja v Trviž pri Pazinu v hrv. Istri (1929–45). Iz Trviža je hkrati upravljal »excurrendo« tudi naslednje župnije: Beram, prvič od 1. dec. 1929 do 15. avg. 1935; drugič od 1. sept. 1937 do 1. okt. 1945; Kaščergo in Zamask, prvič od 26. maja do 1. okt. 1934 (hkrati štiri župnije), drugič od 1. okt. 1936 do 1. jun. 1937 (hkrati tri župnije). 1938 je napravil žpk izpit, in sicer samo »in foro ecclesiastico« (pred cerkveno oblastjo), ker državna oblast slovanskim duhovnikom ni hotela dati pristanka. S 1. okt. 1945 je bil razrešen župnije Trviž in imenovan za ravn. novo ustanovljenega hrv. škofijskega malega semenišča v Pazinu. Hkrati z njim je bil za spirituala in semeniškega ekonoma postavljen Josip Pavlišič, žpk upravitelj v Gologorici (poznejši nadškof in metropolit na Reki). Čakala ju je težka naloga: popraviti, očistiti in vsaj za silo opremiti zgradbo, namenjeno za semenišče, ki je bila med vojno precej poškodovana in izropana, najti služabništvo, poiskati profesorje za vseh osem razr. gimn., zbrati »raztresene ude« istrskih hrv. dijakov, ki so dotlej študirali v it. semeniščih, poskrbeti za hrano itd. Vse to veliko delo je bilo opravljeno v dveh mesecih, tako da je tržaški škof Santin že 11. dec. 1945 semenišče blagoslovil in odprl. Naslednji dan se je začel pouk v vseh osmih razr. gimn. Ko je bil J. ravnatelj, je opravljal še naslednje službe: 1) poučeval je verouk v II. razr.; 2) bil je dekan kršanske dekanije od 2. okt. 1946 do 2. apr. 1948; 3) pooblaščenec PNO v Labinu za izplačevanje mesečne plače duhovnikom trž. in poreško-puljske škofije v Jsli. (1946–48); 4) konzultor pazinske apost. administrature (1948–50); 5) poverjenik škofa Santina za pet hrv. dekanatov v Istri (od 27. nov. 1945 do 15. sept. 1947); 6) skupaj z msgr. Milanovićem delegat dr. Franca Močnika, apost. administratorja jsla. dela gor. nadškofije in dela trž. škofije od 3. okt. do 25. nov. 1947, in sicer za hrv. Istro; 7) v š. letu 1949–50 spiritual na Visokoj teološkoj školi na Reki; v pazinskem semenišču ga je tedaj nadomestoval ekonom Pavlišić kot vršilec dolžnosti ravnatelja. S 1. okt. 1950 je bil razrešen ravn. v pazinskem semenišču in imenovan za žpk upravitelja v proštijski župniji Pazin, nato 3. maja 1951 za župnika in prošta, kar je ostal do 30. sept. 1962. V 12-letnem službovanju kot žpk in prošt v Pazinu (brez kaplana) je bil tudi: 1) dekan pazinske dekanije (1950–62); 2) konzultor pazinske apost. administrature (1950–62); 3) sodnik cerkvenega in ženitvenega sodišča pazinske apost. administrature s sedežem v Pazinu in poreško-puljske škofije s sedežem v Pulju (1950–62); 4) vršilec dolžnosti pićanskega dekanata (1. febr. 1953 – 31. mar. 1954); 5) direktor in kustos cerkvenega muzeja v Pazinu (1951–62); 6) spiritual bogoslovcev Visoke teološke škole, ki se je morala preseliti z Reke v Pazin (1955–57); 7) prav tam prof. pastoralke, liturgike in patrologije (1955–57), samo pastoralke do 1962; 8) učitelj slov. jezika in književnosti za slov. dijake v semenišču na prošnjo lj. škofa Vovka, ko v lj. škofiji ni bilo nobenega malega semenišča; 9) preds. Liturgičkog viječa pazinske apost. administrature in poreško-puljske škofije; 10) redni spovednik bogoslovcev in izredni spovednik sester v semenišču; 11) nekaj let je ob nedeljah in praznikih odhajal maševat v 12 km oddaljeno kaplanijo Borut. Poleti 1962 je Albin Kjuder, tomajski župnik in apost. administrator jsl. dela trž. škofije, prosil J., naj prevzame upravo stolne župnije v Kopru. J. se je 28. sept. 1962 preselil v Koper, čeprav se je težko ločil od hrv. Istre, kjer je služboval 33 let. V Kopru je bil najprej župni upravitelj, a 17. jan. 1963 ga je papež Janez XXIII. s posebno bulo imenoval za župnika in prošta stolnega kapitlja. Kjuder ga je 7. jun. 1964 imenoval za koprskega dekana in novi apost. administrator in škof Slov. Primorja dr. Janez Jenko pa 27. dec. 1964 za svojega generalnega vikarja in škofijskega svetovalca. Zaradi rahlega zdravja je J. 20. jul. 1972 prosil škofa, da ga razreši župnijske in duhovske službe; ostal pa je še naprej škofov generalni vikar in škofijski svetovalec. J. je pisal in objavljal v hrv. in slov. V hrv. je izdal: Ples u vjerskom, čudorednom i socialnom pogledu. Razmnoženo na ciklostil. Pazin 1950, str. 150; Svijetlo iz Nazareta. Hrv. prevod Jeršetovih šmarnic Luč iz Nazareta (Lj. 1939); na pobudo škof. ordinariatov v Pazinu, Krku in Senju razmnožila apost. administratura v Pazinu, 1954; Svijetle zvezde (10 mučenk sv. čistosti), razmnoženo v nekaj izv., Pazin 1952; Na pragu svetišta (10 člankov o pripravi na zakon); list Gore srca, Pazin 1947, št. 1–10); Narodnost – čudoredno dobro. Uvodni članek v Kol. Istarska Danica 1952; Iz obiteljskog svetišta (20 črtic in zgledov za zaročence in zakonce), Kol. Istarska Danica 1954; članka o Mariji Goretti in Kontardu Ferriniju (ob beatifikaciji), Gore srca 1947, str. 11; Katolička Crkva – blagodat naroda. Gore srca 1946, št. 14, 15, 17, 18. V listu Gore srca je 1946 in 1947 oskrbel večino podlistkov. V slov. je priobčil: Svetli lik duhovnika izrednih vrlin. Spominski govor na 30. dan smrti dr. Jakoba Ukmarja v kinodvorani v Škednju 2. dec. 1971; KatG 23. dec. 1971; Franjo Ravnik, KolGMD 1974, 165–70; Cerkvena slovenščina v slov. Istri pred 220 leti, KolGMD 1975, 75–76; Cona – B cerkvenopravni in upravni problem, KolMD 1975, 129–32; Moja leta v Istri, Družina, Lj. 1975 (vse štev.); izpopolnjena knjižna izdaja 1978; Josip Velikanje – hajduški pop, KolGMD 1976. V it. pa je J. sestavil 20 tipkanih strani dolgo temeljito dokumentirano spomenico Per l'insegnamento della dottrina cristiana in lingua materna, v kateri dokazuje, da se mora krščanski nauk po božjem, cerkvenem in naravnem pravu poučevati v materinem jeziku. To spomenico je 28. septembra 1937 poslal škofijskima ordinariatoma v Trstu in Poreču, ko sta začela nekatere duhovnike v hrv. župnijah pozivati, naj gredo v šolo poučevat krščanski nauk v it. Odgovora na to spomenico J. ni dobil. Prepis hrani v svojem arhivu. J. je bil odbornik v različnih funkcijah po vojni obnovljenega Zbora svečenikov sv. Pavla, ki se je pozneje preimenoval v Svečeničko društvo sv. Cirila i Metoda v Pazinu (1946–62); sedaj je njegov častni član. Bil je član Književnog društva sv. Mohora za Istru, po vojni preimenovanega v Istarsko književno društvo sv. C. i M. (1929–62), sedaj častni član. Na proslavi 16. obletnice mučeniške smrti Vladimira Gortana pod Bermom je 21. okt. 1945 imel spominski govor. Na sestanku vseh škofijskih it. duhovnikov s škofom na čelu je imel po naročilu škofa Santina pri kapucinih na Montuzzi v Trstu 2. jul. 1946 predavanje na tezo »Noi Slavi siamo fatti cosi« (Mi Slovani smo tako ustvarjeni). V tem predavanju je očrtal preteklost slovanske duhovščine v Istri, zatiranje pod Italijo, zlasti pod fašizmom ter je kritično opisal zadržanje mnogih it. duhovnikov, ki so to nasilje odobravali in pri njem celo sodelovali. Zanimivo je, da nihče navzočih ni ugovarjal. V DSI je J. 28. jan. in 4. febr. 1974 predaval o narodnem prerodu istrskih Slovencev in Hrvatov. J. je bil v tričlanski delegaciji (Banko, Milanović, J.) istrskega Zbora svečenikov sv. Pavla, ki je v noči 19.–20. mar. 1946 sprejela zavezniško komisijo za razmejitev med Italijo in Jslo. Razgovor je trajal od 22.45 zvečer do 2. ure po polnoči. Delegacija je dokumentirano prikazala narodno sestavo Istre, it. prizadevanja za potujčevanje in napor Slovanov za ohranitev narodnosti. To je na komisijo napravilo, kakor je sama izjavila, močan vtis in je v veliki meri pripomoglo, da je bila Istra na mirovni konferenci prisojena Jsli. Ista delegacija je bila 27. avg. 1953 pri maršalu Titu na Brionih in mu razložila nekatere skrbi in želje istrskih duhovnikov. J. je 30. okt. 1974 imel v Narodnem domu v Pazinu slavnostni govor na 50-letnici delovanja Istarskega književnega društva sv. Cirila i Metoda. Proslave se je udeležilo veliko duhovnikov, okoli 30 zastopnikov ljudske oblasti iz Zgba, Reke in Istre ter predstavnikov več znanstvenih akademij in Društva književnikov in kulturnih delavcev. Govor je bil potem razmnožen v Zgbu v 200 izvodih. J. je v Trvižu od nastopa službe do odhoda iz župnije (1929–45) pisal župnijsko kroniko. Iz nje izhaja, da je že prva leta v Trvižu ustanovil stanovska društva za dekleta in žene, može, fante in otroke. Imeli so mesečne sestanke. Velikokrat je imel doma in po drugih župnijah tridnevne odprte duhovne vaje za dekleta, nekajkrat tudi zaprte duhovne vaje za dekleta iz Slov. Primorja v samostanu francoskih redovnic Pomočnic vernih duš v vicah v Trstu, zadnjič v Tomaju 1942. Pridigal je osemdnevne ljudske misijone v nekaj župnijah, govoril na več novih mašah, srebrnih in zlatih duhovniških jubilejih, vzgojil v trviški župniji štiri duhovniške poklice, dva redovnika laika in 26 redovnic. Ves čas so ga fašistične oblasti hudo preganjale, ker ni hotel popustiti njihovemu pritisku, naj preneha v cerkvi in zunaj nje s hrv. in naj uvede it. Zasliševali so ga, mu pretili, ga tožili škofu in pisarili raznim ministrstvom v Rim ter zahtevali njegovo odstranitev iz Istre. Da je kljub temu ostal na svojem mestu, gre največja zasluga škofu Fogarju, ki ga je odločno branil. Da je Fogar J. visoko cenil, je vedel tudi puljski prefekt Foschi, ki je v svojem poročilu notranjemu ministrstvu v Rim 3. aprila 1932 zapisal: »II famigerato prete don Leopoldo Jurca – tanto caro al Vescovo di Trieste« (zloglasni duhovnik Leopold Jurca, ki je tržaškemu škofu tako drag). S Fogarjem je ostal v trajni pismeni zvezi tudi po njegovem odhodu iz Trsta vse do njegove smrti. Na pismo, ki mu ga je poslal ob 30-letnici njegovega odhoda iz Trsta, je Fogar med drugim odgovoril: »I trenta anni trascorsi dalla mia partenza da Trieste ci hanno dato la prova lampante della Provvidenza divina con tanti avvenimenti di enorme importanza che, come il Concilio Vaticano II, hanno dato ragione completa a chi la pensava ed agiva come noi due, Lei ed io, con numerosi altri.« (Trideset let, preteklih od mojega odhoda iz Trsta, nam je s tolikimi dogodki velikanske važnosti, kot je bil II. vatikanski cerkveni zbor, dalo blesteč dokaz božje Previdnosti, da je imel popolnoma prav, kdor je delal kot midva, Vi in jaz, in mnogi drugi.) In ko ga je J. z dvema sobratom 1969 obiskal, ga je Fogar prisrčno objel in dejal: »Questo e il mio alter ego.« (To je moj alter ego.) J. je prejel naslednja odlikovanja: Papež Pavel VI. ga je 13. okt. 1964 imenoval za hišnega prelata. Izvršni svet SRS mu je 25. dec. 1973 podelil mesečno priznavalnino z utemeljitvijo: »zaradi posebnih zaslug v boju za narodnostne pravice hrv. in slov. naroda v Istri ter za osvoboditev in priključitev hrv. in slov. Istre k matični domovini SFR Jugoslaviji.« Dne 24. jul. 1974 ga je maršal Tito odlikoval z redom Bratstva in enotnosti s srebrnim vencem za iste zasluge.

Prim.: Vprašalna pola; žpk kronika v Trvižu; Milanović II, 497, 527, 529, 538, 554, 604; Milanović, Moje uspomene, Pazin 1976, 67, 92, 102/3, 110, 122, 126, 129, 131, 135, 137, 162, 165, 183/4, 188, 190, 194, 212; Danilo Klen, Neki dokumenti o svečenstvu u Istri izmedju dva rata, Zgb 1955, 47, 87–96; S. Čuk, Jurca Leopold – sedemdesetletnik, KMD 1976; osebni arhiv.

K-n