Jordan, Andrej (1845–1905)

Jordan Andrej, goriški nadškof, r. 29. nov. 1845 v Gorici kot sin slov. gimn. prof. fizike Filipa J. in Goričanke Jožefe Vogrig, u. tam 4. okt. 1905. Pogreb je vodil poreški škof Flap, pokopan na starem goriškem pokopališču v škof. grobnici. Osn. š., gimn. in bogoslovje je dovršil v Gor. V duhovnika je bil posvečen 6. jun. 1868. Najprej je bil katehet na mestnih ljudskih š., a je to službo zaradi bolezni moral opustiti. Ko je okreval, ga je nadškof Gollmayr (PSBL I, 444–46) imenoval najprej za svojega tajn., dec. 1877 pa je postal tajn. nadškofijske kurije. Po Gollmayerjevi smrti je bil maja 1883 imenovan za spirituala v gor. centralnem semenišču, v š. letu 1884/85 je v prvem polletju istotam predaval c. pravo in c. zgod., v drugem polletju pa pastoralno bogoslovje. Ko je bil E. Valussi imenovan za tridentinkega škofa, je J. avg. 1886 postal po volji patrona barona Codellija prošt gor. metropolitanskega kapitlja. Istega leta 1886 so ga furlanske kmečke občine prvič izvolile v avstr. drž. zbor na mesto E. Valussija, za poslanca v drž. zbor je bil ponovno izvoljen 1891; v zboru se ni pridružil nobeni stranki, ampak je ostal »divjak«. Bil je v tem času tudi član dež. š. sveta. Nadškof Zorn ga je avg. 1887 imenoval za prosinodalnega eksaminatorja in preds. c. sodišča, kar je ostal tudi pod Missijem. Po smrti nadškofa Zorna je bil jul. 1897 izvoljen za škofijskega kapitularnega vikarja do prihoda J. Missia apr. 1898. Kapitularni vikar je postal ponovno mar. 1902 po Missijevi smrti. 17. maja 1902 ga je cesar Franc Jožef I. izbral za gor. nadškofa, 9. jun. ga je v službi potrdil Leon XIII., 20. jul. je bil v gor. stolnici posvečen v škofa in slavnostno ustoličen. Umrl je po samih treh letih škofovanja. Čeprav je bil po očetu Slovenec, se je vendar po rodu in mišljenju čutil Italijan. Po naravi je bil blag, dobrohoten, miroljuben, koncilijanten in v narodnostnem oziru nepristranski (govoril je it., slov., furl., nem. in latinsko). Na Montu (v Hranilnici in zastavljalnici) je kot prvi uvedel za Slovence slov. uradovanje. Čeprav se v začetku škofovske službe ni maral vmešavati v takratno burno polit. življenje gor. Slov. (dr. Gregorčičeva struja, Gabršček-Tumova nar.-napredna struja, krščansko-socialno gibanje, kjer so bili zlasti aktivni slov. gor. predmestni kaplani), je sčasoma vsaj v cerkvenih vrstah hotel napraviti red in pomiriti duhove. Zato je začel premeščati agilne kpl iz gor. okolice na podeželje, vendar je s tem dosegel le, da je krščansko-socialno gibanje zajelo vso deželo. Zaradi svoje blagosti in dobrote je užival splošne simpatije tudi med Slov.

Prim.: FoliumGor 1877, 12, 192; 1883, 5, 160; 1884, 11, 352; 1886, 9, 288; 1887, 9, 288; L'Eco del Litorale 1902, 57, 1; 1905, 170, 1 in 172, 1; E 1905, 275, 2–3; 281, 1; Erjavec 140–141; Gabršček I, 292; II, 93–95, 194–196; Klincc, Zgod. gor. nadškofije, 1951, 49 s sl.; E. Marcon, Mons. Carlo Margotti, 1957, 54–55.

Kralj