Jeršinovič pl. Löwengreif, Josip (1775–1847)

Jeršinovič Josip. pl. Löwengreif, prvi turistični propagator Postojnske jame, r. 1775 v Lj., u. v Samoboru 1847. Bil je okrožni blagajnik v Postojni. Takrat se je začel zanimati za Postojnsko jamo in jo s prijateljem Fr. Hochenwartom začel raziskovati. 1797 je v Črni jami odkril človeške ribice, zaradi katerih je postala P. jama še privlačnejša za vedno večje število strokovnjakov, zlasti Angležev. 1816 je dal ob obisku avstr. cesarja Franca I., ki se je na poti z Dunaja v Trst ustavil tudi v Postojni, jamo primerno razsvetliti. Najel je delavce Val. Beneta, L. Čeča in Fr. Šibenika. Sam pa je raziskoval Imenski rov in naletel na človeško okostje, ki si ga je nekaj dni kasneje ogledal tudi Hochenwart. Danes o tej pomembni najdbi ne vemo ničesar. J. je vodil dela za primerno osvetlitev jame tudi ob obisku cesarja Franca I. in cesarice Karle Avguste 1818. Takrat je domačin L. Čeč slučajno odkril nadaljevanje P. jame. Zatem je J. prevzel vodstvo za turistično ureditev jame: v Veliki dvorani je dal zgraditi lesen most čez Pivko, stopnice do vhoda v novo odkrite predele in izboljšati stezo za ogled jame. Prvi obiskovalec na novo urejene jame je bil sam avstrijski prestolonaslednik Ferdinand. J. je večkrat vodil po jami ugledne goste (adjutanta carja Aleksandra kneza Manšikova, vodjo ruskega generalnega štaba kneza Volkonskega, ruskega zunanjega ministra pl. Nesselrodeja). Do konca sept. 1823 je bil J. blagajnik in upravnik P. jame. Poleg tega je tudi nadzoroval delavce pri lomljenju kapnikov (v stranskih rovih), ki so bili namenjeni za prodajo. Zaradi velikih zaslug pri ureditvi jame je prejel briljantni prstan od avstr. in ruskega vladarja. S slavo pa si je pridobil tudi nevoščljivost nasprotnikov. Očitali so mu, da se sam okorišča. Zaradi teh očitkov je odstopil od jamske uprave in le občasno nudil strokovno pomoč. Zadnjič je tu izpričan 1838. Verjetno se je okrog 1843 preselil v Samobor, kjer je ostal do smrti. V P. jami je tudi J-eva spominska plošča.

Prim.: G. A. Perco – S. Gradenigo, Postumia e le celebri grotte, XIII, 1935, pass.; A. Šerko – I. Michler, Postojnska jama in druge zanimivosti Krasa, Lj. 1952, 41; TurV 1955, št. 7, 320, 325–26; Kron VI, 1958, 138–145 s sl. J. kipa; KL Sje I, 260–261.

V-č