Jazbec, Ernest (1913–1945)

Jazbec Ernest, pravnik, organizator šolstva, r. 16. apr. 1913 v Svetem pri Komnu, u. 22. maja 1945 v nemškem koncentracijskem taborišču Ebensee. Oče Vincenc, kmet, mati Ivana Kavčič. Osn. š. je obiskoval doma in v Gorici, gimn. je dovršil v Malem semenišču v Gor., pravo na U v Padovi. Delal je v Gor. in Trstu, kjer je imel v ul. Commerciale 3 odvetniško pisarno. Že kot visokošolec se je pridružil goriškim politikom in bil pristaš Besednjakove in Ščekove skupine. Na zadnjem večjem sestanku krščanske mladine na Višarjah (18.–23. avg. 1938), kjer so bili dr. J. Kralj, dr. A. Kacin, V. Šček, R. Bednarik, inž. Rustja idr., je Kralj od J. zahteval »neko katoliško izjavo – "Smeš – ne smeš s slov. komunistom stati proti skupnemu sovražniku fašizmu"« (Juvančič). Na tajnem velikem srečanju na Otlici–Kolku pa je »zelo ostro nastopil proti goriškemu politiku Kralju. To se je verjetno zgodilo pod vplivom Virgila Ščeka« (Fr. Kralj). Po it. premirju je začel na Tržaškem organizirati slov. šolstvo s pomočjo Karla Živica, študenta prava iz Trsta. V Trstu je priredil z učitelji tri sestanke: prvega v kavarni Adriatico in govoril o šolstvu in o tem, da bi zahtevali nazaj narodno premoženje; drugega v svoji pisarni, tretjega pri obč. svetovalcu A. Miklavcu s Kolonkovca (gl. čl.). Ustanovil je šolski svet, ki pa je pod vplivom OF sklenil, da je treba počakati na popolno prostost. Veliko je hodil po deželi in ustanavljal šole. »Osebno je s šolskih stavb odstranjeval it. table z napisi Scuola (šola). Odločno se je boril za slov. šolo, toda bil je za monarhistično Jslo. in kot tak proti OF« (Vidic). Drago Pahor pravi: »Vsekakor je bil J. zelo vitalen. Pri svetoivanskem župniku Degrassiju je dobil na vpogled matične knjige, a iz njih nista mogla z Živicem ugotoviti števila slov. otrok. J. je nekaterim šolam na podeželju preskrbel tiskana šolska spričevala in pečate. Zdi se pa, da je bil zares premalo taktik. V tistih neurejenih časih pa mu je kljub temu ponekod uspelo.« Prof. Al. Geržiniču se zdi, da »je deloval pridno in odločno, a premalo previdno in preveč ukazovalno. Ljudje so bili nezaupni, ker niso vedeli, kdo stoji za njim.« Geržinič misli, da je pripadal četnikom, Pahor Vauhnikovi obveščevalni organizaciji, J. Vilfan pa ga je obdolžil smrti Stanka Vuka (Kmečki glas 28. mar. 1944). J. Vidic, ki navaja Vilfanovo neutemeljeno trditev, piše, da »doslej še nismo dobili odgovora, kdo je organiziral umor in kdo so bili morilci«. Tudi A. Kacin zavrača Vilfana: »Dokazov za to trditev ni navedel, a jih tudi ni mogel navesti.« Brat Bernard je prepričan, da ni bil »nikjer organiziran, ampak je vse delal iz narodne zavesti. Hodil je tudi k škofu Santinu in se potegoval za slov. maše in pridige. Bil je preveč kršč. vzgojen, da bi delal kaj slabega, in tudi v taborišču je vlival pogum drugim, čeprav je sam trpel.« Ko je gestapo odkril tržaško podruž. Vauhnikove obvešč. organizacije, ki jo je vodil časnikar Jože Golec, so 14. okt. 1944 zaprli tudi J. in ga nov. odpeljali v taborišče Ebensee, podružnico Mauthausena. Tukaj je umrl že po koncu vojne v nepojasnjenih okoliščinah, ker je okr. 1. maja pisal domov, da se vrača. Po značaju je bil trd Kraševec, načelen, oster in zaveden Slovenec.

Prim.: Dr. J. Vilfan, Kmečki glas, prim. izdaja, 28. mar. 1944; I. Juvančič, Primorski Narodni svet – Goriška sredina in OF-NOB, VII, PDk 13. avg. 1970; A. Geržinič, Pouk v materinščini – da ali ne?, Buenos Aires 1972, 16–17, 76–77 pass.; Dr. Pahor, Prispevki k zgod. obnovitve slov. šolstva na Primorskem 1943–1945, Trst 1974, 34–37 s sl.; A. Kacin, Virgil Šček, M(Trst) 1974, 72; J. Vidic, Po sledovih črne roke. Druga, izpop. izd. Lj. 1975, 650–46 s sl.; pismo žpka Fr. Krapeža iz Komna 3. jun. 1981; podatki brata Bernarda.

Jem.