Jamnik, Karel (1891–1949)

Jamnik Karel, apostolski administrator, r. 13. sept. 1891 v kraju Brankovo pri Vel. Laščah na Dolenjskem, u. 3. nov. 1949 v Trnovem. Oče Franc, kmet, mati Margareta Bavdek. Gimn. je obiskoval v Lj., bogoslovje v Gor. in Lj., kjer ga je tržaški škof A. Karlin 24. jun. 1916 posvetil v duhovnika. Služboval je kot kpl pri Sv. Jakobu v Trstu (1916–20), kot kurat v Slivju (1920–35), kot žpk in dekan v Trnovem-Ilirski Bistrici (1935–49); od 1. okt. 1943 je bil tudi prodekan za Hrušico; častni kanonik reškega kapitlja in škofijski konzultor. 1. avg. 1947 je bil imenovan za apost. adm. celotne tedanje reške škofije (slov. in hrv. dela), kar je ostal do nenadne smrti za kapjo. Bolehal je za sladkorno boleznijo in angino pectoris. Pokopal ga je lj. škof Anton Vovk ob izredni udeležbi duhovnikov in vernikov na trnovskem pokopališču poleg nekdanjega dobrega prijatelja Alojza Kraševca. J. je prišel na Primorsko verjetno iz istih razlogov kot mnogi drugi duhovniki v letih pred prvo svet. vojno. Ker je bilo v tržaško-koprski škofiji občutno pomanjkanje duhovniških poklicev, so nekateri tržaški škofje vabili slov. bogoslovce iz drugih škofij in Čehe, naj vstopijo v gor. bogoslovje in naj se inkardinirajo v tržaški škofiji. Iz tržaške v reško škofijo je J. avtomatsko prešel, ko je bil 1934 ves hrušiški dekanat (zato tudi Slivje) odcepljen od tržaške škofije ter priključen reški. J. je bil odločen, umirjen, preudaren mož, ki se je znal modro zadržati zlasti v letih pred drugo svet. vojno, med njo in po njej. Užival je velik ugled pri duhovnikih, pri cerkvenih in svetnih oblasteh ter pri vernikih, katere je povsod ščitil ter jim tudi gmotno pomagal doma in v raznih koncentracijskih taboriščih. Ko je 1941 Italija napadla Jugoslavijo, je moral za nekaj tednov skupaj z drugimi slov. duhovniki v internacijo v Verono in okolico, že tedaj ga je škof imenoval za svojega delegata za internirance. Ob odhodu zadnjega it. škofa in vseh it. čutečih duhovnikov z Reke je J. postal apostolski administrator z vsemi pravicami rezidencialnega škofa. Predlagano mu je bilo škofovsko posvečenje, a ga je odklonil. Na Reko se ni preselil; v nejasnih povojnih letih je rajši ostal v Trnovem. Na Reki je imel svojega delegata. Vendar se je tisti dve leti čutilo, da je Trnovo središče reške škofije.

Prim.: Žpk arh. v Trnovem; ŠkARe.

Škerl