Jakončič, Jožko (1903–1954)

Jakončič Jožko, skladatelj, r. 19. mar. 1903 v Gorici očetu Antonu, posestniku v Biljani, in materi Amaliji Kastelic, u. 5. apr. 1954 tam. Šolal se je na realki v Gor. (do 1915) in kot vojni begunec v Gradcu (do 1918), nato spet v Gor. na liceju Vittorio Emanuele III, kjer je maturiral 1921; juridične študije začel na Dunaju (1921–23) in opravil v Bologni, kjer je dosegel doktorat iz pravnih ved (1925). Glasbene študije začel pri GM (1913–14), obiskoval Neues Wiener Konservatorium na Dunaju (1921–23), kjer mu je bil med drugimi učitelj R. Strauss, in tu sledil delu ekspresionistov (F. Schreker, A. Schönberg, A. Berg); v Bologni se je vpisal na Liceo Musicale (1924), a v istem letu je odstopil. 1930 je opravil odv. izpit na prizivnem sodišču v Trstu, imel odv. pisarno v Kanalu ob Soči, nato v Gor. Udeležil se je s činom kapetana vojne v Abesiniji in druge svet. vojne. Od 1947 je poučeval zgod. in zemlj., od 1950 do smrti pa angl. na slov. nižji sr. š. v Gor. Bil je še iz dijaških let v stiku z M. Kogojem. Komponiral je vsaj od 1921, toda po 1926 je umolknil, ko ni mogel nikjer priti do izvedb in ko so mu faš. uničili nekaj partitur pri požigu gor. Trgovskega doma 4. nov. 1926. Dela: Tri glasbene misli za viol. in klavir (DSS 397, Lj. 1971); Andante Es dur za ork.; L'ultimo sospiro za ork.; De profundis, melolog za rec. in vel. ork.; Propala za glas in ork.; Frine pred sodniki, melolog za rec. in ork.; Maša za zbor, orgle in ork., idr.

Prim.: A(nton) S(ever), članek v gor. Soči 16. in 23. jun. 1956; (Josip Nemec?), nekrolog s sl. v IzvGor za 1952/53 in 1953/54; P. Merkù, Jožko Jakončič, slovenski skladatelj v Sdb 1970, 398–407, s sl.

–ù