Ilovar, Albert (1910–1945)

Ilovar Albert, častnik, r. 1. avg. 1910 v Trstu, u. 17. maja 1945 v Dachauu/Allachu. Družina se je po prvi svetovni vojni preselila v Jslo. Po srednji š. je 1928 vstopil v Vojno akademijo v Bgdu, kjer je jeseni 1931 postal pehotni podporočnik. Kasneje se je specializiral kot topograf in obveščevalni častnik. 1935 je napredoval v poročnika, 1939 pa v kapetana 2. razreda. Po končani akademiji je služboval v Lj., Bileči, Mrbu, Otočcu in od jan. 1940 spet v Lj., kjer je bil obveščevalni oficir. Kot obveščevalni oficir Vrhovne komande se je udeležil tudi kratkotrajne apr. vojne. Po okupaciji je živel v Lj., deloval v t. i. oficirski in četniški organizaciji. Do dec. 1941, ko je bil ubit inž. Fanouš Emer, je sodeloval tudi z OF. Od pomladi do dec. 1942 je bil v it. internaciji. Po vrnitvi v Lj. je deloval v Slovenski legiji, sodeloval z majorjem Karlom Novakom ter si prizadeval za odhod bivših jsl. častnikov v četniške odrede. Poleti 1943 je prišlo do preloma med Novakom in SLS, tako da se je od četniškega komandanta odvrnil tudi I. Pod nem. okupacijo se je v začetku okt. 1943 prijavil v novonastalo Slovensko domobranstvo in kasneje postal šef obveščevalnega odseka Organizacijskega štaba SD. Kot tak je med drugim zasliševal ujetnike in aretirance in jih (obvezno) predajal nemškim oblastem. Pri tem je ves čas delal za ilegalno Slovensko legijo. Sredi apr. 1944, ko so nem. oblasti omejile pristojnosti domobranskega štaba, so ga za nekaj mesecev zaprle. Jul. je bil izpuščen in ponovno imenovan za vodjo obveščevalnega odseka. Kot član Slovenske legije pa je bil spet aretiran 8. dec. 1944 ter po treh mesecih ječe v Lj. poslan z drugimi domobranci v Dachau. V začetku apr. 1945 je bil poslan na delo v solni rudnik, ob tem pa je zbolel za tifusom. Ob koncu vojne ga je aretiral Jsl. nacionalni komite in ga zaprl v bunker, kjer je zaradi bolezni in lakote umrl.

Prim.: Arhiv Republike Slovenije (Inšitut za novejšo zgod.), fase. 18/1, 19/111, 272/1; Arhiv Temeljnega sodišča Lj., Ko 197/49; ZbSS 1962, 53–69; Dachau, Lj. 1981, 281–85.

Mlakar