Hočevar, Sergej (1896–1973)

Hočevar Sergej (od prvih del se je podpisoval s psevd. Sergi Sergio), slikar, r. 26. okt. 1896 v Trstu, u. 16. jun. 1973 v Mendozi (Argentina). Oče Jakob, mati Mercedes Andrič. Mati je bila slikarka, Garzolinijeva učenka in je uvajala sina že od mladih let v slikarstvo. Likovno se je vzgajal na Koroškem pri šentpavelskem benediktincu Swittbertu Sobisserju, slikarju in grafiku. Vpisal se je na Grafični inštitut na Dunaju in se izpopolnuje v fotografiji in grafiki, pri prof. von Larischu študira moderno tipografijo in sestavlja skupaj z umetniki, grafiki in arhitekti skupino, ki pod Loosovim vodstvom odpira nov pogled na umetnost 20. stol. Diplomira 1915, naslednje leto je poklican k vojakom, kot planinski topničar se bojuje na it. fronti in tam je tudi ranjen. – Pozneje je vojno tako opisal: »Imel sem priložnost videti človeka povsem golega, med vojno nihče nima časa za komedije. « Po vrnitvi domov 1918 nadaljuje svoje delo. 1919 napravi lesorez Vojna in avtoportret v tehniki suhe igle, ki začenja dolgoletno serijo avtoportretov. Ta grafika in še grafika Moja babica sta sprejeli na Beneški bienale. Naslednji avtoportret nosi letnico 1921 in je v lesorezu. 1920 ga imenujejo za restavrator-ja pri tržaški Sovrintcndcnzi delle Belle Arti in tam ostane 5 let. Hkrati vneto dela in razstavlja, kot v Gor. 1924 in tudi že zunaj domače dežele. 1922 sodeluje na mednar. razstavi v Rio de Janeiru, dvakrat – 1924 in 1926 – na razstavah v Monzi, 1926 na mednar. razstavi v Parizu, 1927 na grafični razstavi v Firencah. V vseh teh letih ustvarja veliko portretov med prijatelji literati, likovnimi kritiki: v njih zelo jasno prikazuje psihološko ozadje portretirancev v kontrastu črnih in belih mas. 1922 izide knjiga Tržaški slikarji in kiparji. Knjiga predstavlja 39 grafik, od katerih jih Sergi napravi 24, ostalih 15 pa Franc Černivec. Stopnjujoči se fašizem ga vedno bolj duši in 1927 še kot toliko drugih Primorcev odloči za odhod v Argentino. V Buenos Airesu pride v stik z risarjem Lousanom, lastnikom prvega argent. študija za ekonomsko propagando z duhovitim imenom Pum en el ojo. Tukaj dela kot risar v času, ko nastanejo v tem kolektivu dovršene reklamne podobe, ki so postale klasika. Doseže materialni uspeh, a ni zadovoljen, ne počuti se dobro v velemestu in zapusti vse. Odide v notranjost dežele, brez jasnega načrta. Njegov cilj je provinca Santa Fe, kjer je, kot mu pravijo, mogoče dobiti delo. Najprej se zaposli kot kmečki delavec »peon« v kraju Cañada de Gomez, pozneje kot kuhar (je izrazit sladokusec) na nekem veleposestvu. Pozneje postane krotilec divjih konj (uporablja izkušnje iz let pri huzarjih), gre še bolj na sever, v Malabrigo, kjer dela na železniški progi. Ko se počuti »nekoliko ozdravljenega«, zapusti avanturistično življenje in se 1930 nastani v glavnem mestu province, v Santa Fe-ju. Mesto ima kult. tradicijo in Sergi se takoj vključi v krog umetnikov in bohemov. Prvo grafično delo je Stara hiša iz 1930, ki označuje njegovo vrnitev h grafiki. Istega leta dobi argent. državljanstvo in se takoj zaposli kot učitelj risanja na šoli za odrasle št. 3. Navdušeno poučuje in hkrati dela v svoji grafični delavnici. Skupaj z mladim Zapato Gollanom predstavljata Argentino na dveh mednar. grafičnih razstavah, ki ju organizira The Art Institut of Chicago. V Santa Feju slutijo, da je Sergi pravi strokovnjak, in ga imenujejo za prof. risanja na gimn. 1933 se vključi še v Industrialno šolo in končno postane prof. na U. Litoral. Tukaj osnuje najpomembnejši grafični center v vsej državi. 1935 je imenovan za restavratorja v Muzeju Rosa Galisteo de Rodriguez. 1939 pride v Santa Fe kot član neke žirije eden najvidnejših argent. likovnih umetnikov Lino Eneas Spilimbergo in skupaj z ministrom za kulturo dr. Mantovanijem izoblikuje zamisel o ustanovitvi Akademije likovne umetnosti v provinci. Ta začne delati 1940 in S. je njen prvi ravn. Njegovo delovanje je svobodno ustvarjalno ozračje, kjer se oblikujejo zanimive osebnosti. Posebno ponosen je na študenta Ricarda Supisicheja (sin dalmatinskih staršev), ki postane pozneje eden najpomembnejših likovnih ustvarjalcev v Argentini. 1943 se Sergi preseli v Mendozo, kjer dela kot prof. na tamkajšnji Akademiji. Istega leta dobi najvišjo nagrado v Nacionalnem salonu Grafike. V Mendozi se združi z Belgijcem Victorjem Delhezom, ki vodi grafično delavnico, in skupaj vzgojita več kot 100 grafikov, med katerimi so tudi že mednarodno priznani umetniki, kot npr. Julio Le Pare, Carlos de la Mota, Carlos Alonso, karikaturist Quino in drugi. Njegovo ustvarjalno delo doživlja različna obdobja, včasih mrzlično delovanje, včasih zatišje. Med deli lahko omenim Fotografa, Predavatelja, Krotilca konj, Koncert, Astronoma, Grafika, Akrobata (hudomušni, a hkrati pikri portreti), ironične družinske situacije kot Novi klobuk, Srebrna poroka, Koktajl; izraža se tudi v patetičnih predstavitvah svetovnih krutosti Vojna, Sprevod, Banket, Lakota. 1947 je imenovan za prof. risanja na Visoki šoli za likovno umetnost pri U Cuyo. 1956 je podravn. te šole. Ves čas se aktivno udeležuje polemik, vedno brani svobodnega duha pred birokratizmom. 1963 se upokoji in se popolnoma posveti grafičnemu ustvarjanju. Z ljubeznijo se tudi ukvarja z restavratorstvom slik in pohištva ter tako celo odkrije neko Leonardovo risbo. Začne serijo grafik o Charlesu Chaplinu. Na prošnjo prijateljev razstavi v Mendozi, kar imenuje »abstraktne vaje«, to je najdene dele drevesnih debel in vej, ki jih potem še dodatno obdela. Zelo redko pokaže svoje grafično delo, nekdanji študentje pa ga le prepričajo in 1966 se v Buenos Airesu organizira velika retrospektivna razstava. V kratki biografiji v katalogu je poudarjeno, da je Slovenec. Uspeh je velikanski tudi v materialnem smislu, proda prav vse grafike in mora še poseči po listih iz delavnice. – Sam pravi: »Jaz, ki sem zadovoljen s tem, da so me v telefonski imenik vključili pod psevdonimom!« 1972 sodeluje na skupinski razstavi v Muzeju moderne umetnosti v Mendozi in pozneje razstavlja v Comodoro Rivadavia. Po smrti sledi več razstav njegovih del, 1977 pa v Mendozi odprejo prvi Nacionalni Grafični salon, ki nosi odtlej njegovo ime. Njegov opus nosi pečat ekspresionističnega duha, ironičnega poudarka, ki se likovno strni v jasnih črtah, v odločilnem kontrastu črnega in belega. Občudoval je Goyo, najdemo pa tudi reminiscence ironičnega Mehikanca Joseja Guadalupa Posadasa. Vrh je dosegel v portretih.

Prim.: Curriculum vitae Sergeja Hočevarja, v arh. Visoke šole za likovno umetnost, Drž. univ. v Cuyu, Mendoza; Taverna Irigoyen, SERGI, Centro Editor de America Latina, serija Grabadores Argentinos del siglo XX, Buenos Aires 1981; Balàn, katalog k razstavi v Club de la Estampa de Buenos Aires, sept. – okt. 1966; Sergio Sergi: un solitario del Arte en la gran tradición del grabado, dnevnik Clarin, Bs. As. 25. sept. 1966; Art Gallery International, Primera bienal Internacional de Grabado, Bs. As. 1966 (katalog); Irene Mislej, Sergej Hočevar, slov. umetnik v Argentini, Slov. koledar 1985, 155–56; Ista, Sergej Hočevar, geslo v Enc Sje.

Irene Mislej