Humar, Jožko (1914–2008)

Humar Jožko, sodnik in kulturni delavec, r. 6. nov. 1914 v Biljah pri Gorici, živi v Novi Gorici in službuje v Beogradu. Oče Rudolf je bil učitelj, pod fašizmom prestavljen v Ostri pri Anconi, kjer je ostal eno leto, 1929 pa prešel v Jslo. in poučeval v Solčavi in Starem trgu pri Rakeku. Mati Milka Simčič. Osn. š. je dovršil v Biljah, prva dva razr. realne gimn. v Gorici, 1929 je odšel v Jslo. in v Mrbu nadaljeval študij na klas. gimn. (1929–35). Pravo je študiral v Beogradu (1935–39), po diplomi in odsluženju vojaškega roka se je na lj. pravni fakulteti vpisal v doktorandski tečaj. V Mrbu je v dijaških letih sodeloval v društvu »Bran–i bor«, ki je širilo narodno zavest v severnih obmejnih krajih. V letih 1938–40 je bil tukaj delaven tudi v političnem gibanju Zveze delovnega ljudstva. Od 1. nov. 1940 do 1. febr. 1941 je v Mrbu izdajal in urejal polmesečnik Novi problemi, ki je obravnaval politična vprašanja z marksističnega stališča (izšlo 6 št., 5. bila zaplenjena). V letih 1938–40 je dopisoval v mrb Večernik in tednik Neodvisnost. Ob izbruhu vojne je odšel kot prostovoljec in prišel do Karlovca, od tod se je zatekel k sestri Cvetki, ki je bila v Splitu poročena z glasbenikom Tavsom. V Splitu se je preživljal z inštrukcijami, 16. nov. 1944 pa je stopil v NOV. Najprej je bil borec v III. Prekomorski ud. brigadi, kot borec minometalske čete pa se je udeležil bojev za Mostar in Bihač. Marca 1945 je bil imenovan za vojnega dopisnika III. Prekom. brigade, urejal brigadni list Prekomorec in bil član brigadne igralske skupine. V vojski je ostal do dec. 1945. Marca 1946 je postal pri OLO Murska Sobota referent za narodno imovino, potem tajn. pomočnik. Avg. 1947 je bil imenovan za upravnika opekarne v Puconcih pri Murski Soboti. Febr. 1948 je bil sprejet v KPJ, maja pa se je preselil v Tolmin kot ravn. okrajnih podjetij, mar. 1949 je postal preds. okrajne planske komisije. V začetku avg. 1950 se je preselil z družino v Novo Gorico, kjer je nastopil mesto pomočnika okrož. tožilca. Jul. 1954 je bil imenovan za tajn. OLO Nova Gorica, poleti 1962 za sodnika pri Okrož. sodišču, 1967 za preds. okrož. sodišča. Tega leta je postal tudi odb. in podpreds. obč. skupščine Nove Gorice. V tej vlogi je skrbel predvsem za področje družbenih služb. V začetku 1971 je bil izvoljen za sodnika Vrhovnega sodišča Jsle., po sprejetju ustave 1974 za sodnika Zveznega sodišča, kar je še vedno. V Novi Gorici je aktivno deloval na kulturno-političnem področju. Več let je bil preds. okrajnega sveta ZKPO. Med drugim je skrbel za ureditev kulturno-prosvetnih domov, za poživitev delovanja pevskih zborov na Goriškem, za organiziranje potujoče knjižnice in za kulturno–prosvetno sodelovanje z zamejskimi Slovenci. Poleg Milota Vižintina je bil pobudnik za ustanovitev goriškega gledališča, zdaj Primorsko dramsko gledališče v Novi Gorici. 1965 je bil preds. iniciativnega odbora za ustanovitev gor. revije, ki je tega leta začela izhajati kot Goriška srečanja. 1978 so se združila z Obalo in Idrijskimi razgledi in izhajajo zdaj kot primorska revija za družbeno–politična vprašanja pod imenom Primorska srečanja. Kot tajn. OLO Nova Gorica je skrbel tudi za vzgojo potrebnega upravnega kadra, za zbiranje starega arhivskega gradiva, bil pobudnik za ustanovitev administrativne š. v Novi Gorici ter preds. iniciativnega odb. za ustanovitev Delavske univerze v Novi Gorici. Pisal je v SPor in PrimN o kulturnem življenju na Primorskem in članke v SPor, PrimN, Borca, Teorijo in prakso, Goriška srečanja, Primorska srečanja, Občana in Pravnik. 1959 je dobil štipendijo Združenih narodov in je bil 4 mesece na strokovnem izpopolnjevanju v ZR Nemčiji, kjer je preučeval lokalno upravo. O svojih dognanjih je napisal poročilo, ki ga je objavil Zvezni zavod za javno upravo v Bgd. Kot sodnik Vrhovnega sodišča Jsle. je sodeloval v komisiji za vprašanja občine, ki je preučevala zadevni material za novo ustavo iz 1974. Več let je bil član volilne komisije Zveznega zbora skupščine SFRJ. Izdal je: Goriški zbornik (NGor. 1957, odgovorni ur. in dva članka); Osnove družbene in gospodarske vzgoje za mladinske oddelke (Lj. 1962); Učbenik o upravnem postopku (časopisno-založniško podjetje Soča, NGor. 1964); Občina in občan – oris in razvojne težnje samoupravne občine v SFRJ s posebnostmi v SR Sloveniji (Cankarjeva zal., Lj. 1970); skupaj s Hakijo Kozarčaninom in Ljupčem Mirovskim pripravil za tisk Ustavo SFRJ in ustave soc. republik in pokrajin z obsežnim registrom pojmov (Prosveta, Bgd 1974); Komentar zakona o deviznem poslovanju (Prosveta, Bgd 1975); Primož Trubar rodoljub ilirski (Lipa, Koper 1980, 576 str.). Za delo je dobil medaljo za hrabrost (1953), Red zasluge za narod s srebrno zvezdo (1968), Red dela z rdečo zastavo (1974) in nagrado obč. Nova Gorica (1972).

Prim.: Osebni podatki; Goriškim srečanjem na pot, GorSreč 1966, št. 1; Rad. Butorovič – Alb. Klun, Tretja prekomorska brigada, NGor. 1967; Kojeko 1970, 360; M. Brezovšek, Občina, Teorija in praksa 1971, št. 5; J. Humar 60-letnik, PrimN 8. nov. 1974 s sl.; Pred dvajsetimi leti, GL PDG NGor 1975/76, št. 44; Kako se je porajalo goriško gledališče, GL PDG NGor. 1975/76, št. 50; O knjigi Primož Trubar – rodoljub ilirski, Delo 21. avg. 1980 s sl.

Jem.