Hojak, Emil (1888–1913)

Hojak Emil, pesnik, r. 1888 v Grgarju na Goriškem (ni vpisan v krstno knjigo), u. 31. maja 1913 v Levpi v Soški dolini. Po osn. š. se je izučil za krojača, a bolj kot za šivanje se je zanimal za knjige, posebno za pesmi, katerih lepoto mu je odkril S. Gregorčič (PSBL I, 482–91). Pod njegovim vplivom je napisal prve pesmi. Domači šolski upravitelj mu je pomagal, da je 18-letni fant odšel na tolminsko vadnico, od tam pa na slov. učiteljišče v Koper in potem v Gorico (1907–11). Postal je potujoči učitelj za Levpo in Zavrh, a je umrl 25 let star za kapjo. H. je bil učenec mladega Zupančiča, Murna in Gradnika, lahkotnosti in preprostosti verzov pa se je naučil pri Gregorčiču. Bil je čist lirik, »z izjemo ene same pesmi so vse ubrane na dve struni – ljubezensko in smrtno. Absolutno prevladuje prva.« (R. Rehar). Njegova ljubezenska lirika je globoko čustvena in doživeta ter odraža vsa razpoloženja, od naivne navdušenosti in vere v resničnost ljubezni do globokih dvomov, bridkih razočaranj, sočutja in kesanja, do slutnje zgodnje smrti. Njegova prva tiskana pesem Iz poznih ur je izšla v Slovanu 1913. Istega leta je izšlo že po smrti v LZ šest pesmi (vse skupaj v 8. št.). V Njivi so 1919 natisnili 8 pesmi iz zapuščine. Napisal je 42 pesmi in 8 jih ni bilo objavljenih. Rokopis vseh pesmi je ohranil sošolec Janko Samec, njegov prepis ima književnik Radivoj Rehar.

Prim.: J. Ribičič, E. H., UT 13. jun. 1913; Fr. Ilešič, S. H., Sn 1913, 254; J. Šlebinger, E. H., LZ 1913, 448; J. Samec, E. H., Njiva, Tr. 1919, 145; Rad. Rehar, Pozabljeni pesnik E. H., JKol 1968, 225–28; ZSS V, 218–19; F. Dobrovoljc, H. E., LPJ II, 389.

Jem.