Hladnik, Janez (1902–1965)

Hladnik Janez, monsinjor, izseljenski duhovnik in organizator, r. v Rovtah 22. dec. 1902, u. 20. jun. 1965 v Buenos Airesu. Oče Ignacij, kmetovalec, mati Frančiška Čuk. Osn. š. obiskoval v Rovtah in v Škofji Loki, gimn. in bogoslovje v Lj. V duhovnika posvečen 29. jun. 1927. Bil je kpl v Metliki, Zgbu in Kostanjevici na Krki. Na željo škofa Rožmana je 1936 odšel v Argentino, da prevzame duhovno skrb za okoli 20.000 slov. izseljencev, povečini Primorcev. Kmalu po prihodu v Buenos Aires je stopil v stik z dr. Izidorjem Cankarjem, ki je prav takrat postal jsl. poslanik v Argentini. Skupno sta dosegla, da so se slov. šolske sestre, ki so že delovale v Arg., osamosvojile in prišle do lastnega zemljišča in poslopij v mestni četrti Paternalu, ki je bilo središče izseljencev iz Primorske. Tu so ustanovili slov. osn. š., ki se je pozneje spremenila v zavetišče za fante, ko so bile zasebne narodne š. odpravljene. Prav tako se je tu začela redna nedeljska maša za Slov. H. je tu organiziral slov. c. pevski zbor ter vodstvo poveril priznanemu dirigentu Cirilu Jekšetu (gl. čl.), doma iz Sela pri Batujah. Odslej je zavod na Paternalu postal središče verskega in kulturnega slov. življa v Arg. Po prevzemu uredništva revije Duhovno življenje, ki jo je bil ustanovil duhovnik Jože Kastelic, a jo držal na previsoki kulturni ravni, je H. začel potovati po vsej obširni argentinski zemlji. Cilj teh potovanj je bil odkriti čimveč slov. izseljencev, zlasti tistih, ki so že izgubili stike ne samo z rojaki v Arg., temveč celo z domačimi v domovini. H. je skušal vse navezati nase in jih povezati med seboj. V tem pogledu je opravil odlično humano delo. Njegovi potopisi, ki jih je objavljal v Duhovnem življenju, so bili večkrat pravi seznam na novo odkritih Slov. To je pripomoglo, da se je število naročnikov kmalu podvojilo in doseglo za tamkajšnje razmere odličen vrhunec 2.000 izv. Tudi tiskanje revije je prenesel iz tiskarne Poliglota v tiskarno Cordoba, ki so jo ustanovili Primorci Baretto, Paškulin in Ferfolja. H. se je še posebno zanimal za Primorce, to pa verjetno iz dveh razlogov: prvič, ker so pred prihodom beguncev po drugi svetovni vojni predstavljali veliko večino slov. izseljencev, in drugič, ker so bili iz moralnega, kult. in gospod. vidika najbolj potrebni pomoči. Bili so namreč žrtve fašističnega nasilja in preganjanja v It. Imel je tudi zaradi tega nesporazume s svojim prednikom Kastelicem. Sam H. pravi takole: »Gospod Jože ni razumel tako Primorcev, kot sem jih jaz. Bil je trd Kranjec in je hotel zapovedovati v Arg., kot bi to mogel doma. Tudi glede polit. gledanja se ni ujemal z mišljenjem Primorcev, ki so bežali pred fašizmom in gledali v Jsli. svojo rešitev.« Ko je 1958 po 22 letih obiskal domovino, si je še posebno želel videti Vipavsko. Tako pravi v svojih spominih: »Kolikokrat sem slišal od svojih rojakov v Arg. imena kot Kromberk, Ozeljan, Šempas, Črniče, Selo, Batuje, Dobravlje, Zabije, Dornberk in še druga. Kaj dosti si pod njimi nisem mogel predstavljati. Sedaj sem jih pa gledal z lastnimi očmi. V Črničah sem se hotel še posebej ustaviti. Morda ni iz nobene župnije toliko slov. priseljencev v Arg. kakor iz vipavskih Črnič... ljudje so me obdali in moral sem odgovoriti na sto in sto vprašanj...« S koncem druge svet. vojne se začenja novo in morda najtežje obdobje H. delovanja. Vojna vihra je izgnala iz domovine okoli 20.000 Slovencev. Sam škof Rožman, ki je nekoč poslal H. v Arg., ga je sedaj rotil, naj kaj ukrene za to množico beguncev. H. se je takoj vrgel na delo. Pol leta je brezuspešno trkal na vsa vrata. Potem mu je uspelo, da ga je sprejel sam predsednik države Juan D. Peron. Odslej je po H. posredovanju 10.000 Slov. dobilo upanje, delo in dom med argentinskim ljudstvom. In ko so begunci prihajali skupina za skupino, jim je iskal možnost za uveljavljanje v novem svetu, reševal zapletene primere in jim pomagal v začetnih težavah. Trajen spomenik pa si je postavil z ustanovitvijo naselja v Laniisu, ki je tudi uradno prejelo značilno ime Villa Eslovena – Slovenska vas. Zadnjih 15 let je preživel kot pravi misijonar v enem najbolj revnih predelov Buenos Airesa. Tu je bil zaradi velikih zaslug imenovan za monsinjorja. Njegovi spomini so izšli 1978 pri GMD pod naslovom Od Triglava do Andov in s podnaslovom V službi Cerkve in naroda.

Prim.: Osebni podatki sorodnikov; KatG 24. jun. 1965; Od Triglava do Andov, GMD 1978; ZbSvSl 1966, 353–57 s sl.

Rij.