Hanželič, Terezija (1876–1970)

Hanželič Terezija, vrhovna predstojnica Kongregacije šolskih sester, r. 19. febr. 1876 na Hardeku pri Ormožu na Štajerskem, u. 20. okt. 1970 v Rimu. Oče je bil ugleden veleposestnik in župan. Po osn. š. v domači vasi je dovršila učiteljišče šolskih sester III. reda sv. Frančiška Asiškega v materini hiši v Mariboru. Po maturi 1899 je vstopila v red Kongregacije šolskih sester v Mariboru in bila 15. avg. 1899 preoblečena. Po noviciatu je nastopila prvo učiteljsko službo v Tomaju na Krasu, toda že po nekaj tednih so jo prestavili v deški vzgojni zavod Marijanišče v Ljubljani. Ko je bila 1914 takratna predstojnica Marijanišča s. Lidvina Purgaj na vrhovnem kapitlju izvoljena za vrhovno predstojnico Kongregacije, je njeno mesto v Marijanišču prevzela s. Terezija. Njen vpliv v zavodu je rasel, ker je bila rojena za vodilna mesta, modra, preudarna, plemenita. Zavod je vodila skozi težka leta prve svet. vojne, ko je bil zaseden in je bila v njem vojaška bolnišnica. Avg. 1927 je bila prestavljena v Zemun in je prevzela vodstvo novo ustanovljenega zavoda za srednješolke in akademičarke, odprla v njem otroški vrtec in gospodinjsko šolo. V njeni podjetnosti jo je podpiral z nasveti in gmotnimi prispevki minister dr. A. Korošec. Zavod je vodila sedem let in v njem ustvarila središče beograjskih Slovencev. Na vrhovnem kapitlju 18. jul. 1935 je bila soglasno izvoljena za vrhovno predstojnico Kongregacije šolskih sester. Tedaj se je začela zanjo najplodovitejša, a tudi najtežavnejša doba življenja, pod njenim vodstvom je doživela Kongregacija največji razmah in najhujšo katastrofo. Delovanje je usmerila na slovanski jug in vzhod, ker je bilo po mnenju kardinala protektorja Camilla Laurentija prav tu področje Kongregacije, ki je bila edina slov. ženska redovna družina. V Srbiji je ustanovila postojanko v Beogradu, kjer je bilo več let središče slov. province, v Nišu, Zaječarju, Varaždinu, Boru, sestre je poslala v Makarsko in Trpanj v dalmatinski redovni provinci. Leta 1937 je prvič obiskala sestre v Južni Ameriki, dve leti pozneje v Severni Ameriki. Vojna jo je pri klicala v Maribor, kjer je ostala do prihoda Nemcev, ki so zasedli generalno hišo v Mariboru in vse druge njihove hiše, sestre pa izgnali. S. H. se je zatekla v Marijanišče v Lj., jul. 1941 pa se je odpravila v Rim, kjer sta ji p. A. Prešeren, vrhovni definitor jezuitskega reda, in p. Dominik Mandic, vrhovni ekonom frančiškanskega reda, pomagala, da je kupila vilo na Via dei Colli 10. Sem se je vselila že nov. in začela z nekaterimi sestrami streči bolnikom po hišah. Vila je postala začasni vrhovni sedež Kongregacije. Že med vojno in po njej je postala vila dom številnih slov. beguncev, ki so našli pri s. H. odprto srce in vso možno pomoč. Ko je po vojni utrdila položaj sester v Rimu, je 1947 odšla z vatikanskim potnim listom z ladjo v Severno Ameriko in obiskala vse sestrske hiše. Z letalom je odletela v Južno Ameriko in obiskala postojanke v Argentini, Urugvaju in Paragvaju, v Rim se je vrnila šele maja 1948. Okt. istega leta je odšla v Egipt in obiskala sestre v Kairu in Aleksandriji. Od tod je krenila v Sveto deželo, da bi še tam odprla postojanko, želja se ji je spolnila marca 1955, ko so odšle prve štiri sestre v Jeruzalem. V avg. 1954 je ponovno odšla v ZDA, večkrat pa je obiskala sestre na Koroškem, Tržaškem in Goriškem. Vila na Via dei Colli je postala pretesna za rastoče potrebe Kongregacije, zato je s. H. 1954 kupila hišo na Via dei Colli della Farnesina 140, ki je postala novo središče. Avg. 1956 je odložila predstojniško mesto in živela do smrti na Via dei Colli.

Prim: Podatki s. Ahacije Kacin; arh. Zavoda sv. Družine v Gorici; P. R., Ob osemdesetletnici č. m. M. Terezije Hanželič, ZbSS 1956, 250–51 s sl.; R. Jurčec, Skozi luči in sence, I del, Buenos Aires 1964, 88 pass.; Un secolo di vita. Cento anni al servizio della Chiesa, Roma 1969. Izdalo vrhovno predstojništvo Kongr. šolskih sester v Rimu; R. Rus, Ob stoletnici rojstva velike slov. žene, KatG 4. mar. 1976 s sl.; arh. provincialne hiše Kongr. šol. sester v Trstu.

Jem.