Hanke, Anton (1840–1891)

Hanke Anton, speleolog, r. 21. dec. 1840 v Bravanticah v takratni avstrijski Šleziji blizu Opave, zdaj ČSSR, u. 3. dec. 1891 v Trstu. Pokopali so ga na željo svojcev in prijateljev na pokopališču pri Škocjanu tik nad Škocjanskimi jamami, ki jim je posvetil zadnjih osem let življenja. Njegov grob s spomenikom je ohranjen. Bival je dolga leta v Trstu, kjer je bil višji preglednik državne kovnice in nazadnje predstojnik puncirne uprave. Tu se je aktivno udejstvoval v 1873 ustanovljeni primorski sekciji Nemškoavstrijskega alpskega društva kot neutruden raziskovalec kraških jam in brezen okoli Bazovice, Nabrežine in Lipice, ki jih je izmeril in izrisal načrte. Ko je febr. 1881 v društvu predaval o Škocjanskih jamah in dotedanjih raziskovalcih Mateju Tomincu, Jakobu Svetini, Adolfu Schmidlu in Ivanu Rudolfu, je med prisotnimi člani vzbudil toliko zanimanja, da so 1883 ustanovili posebno sekcijo za raziskovanje jam z znanstvenimi in turističnimi nagibi. H. je medtem našel odlična sodelavca in prijatelja Josipa Marinitscha in Friedricha Mullerja ter hkrati dragoceno pomoč v preprostih slovenskih domačinih Juriju Cerkveniku iz Škocjana ter Josipu Cerkveniku in Pavlu Antončiču iz Matavuna. Prodiranje v notranjost Škocjanskih jam, po katerih se pretaka Notranjska Reka s številnimi brzicami in slapovi med prepadnimi stenami, je bilo namreč herojsko početje, ki je zahtevalo izreden pogum, vzdržljivost in idealizem, ker je bilo izredno zamudno in tvegano. Jamarji so se tega podviga pod vodstvom H-ja lotili maja 1884, potem ko so preskusili svoje sposobnosti s prodorom v globoko Padriško jamo, zaključili pa so svoj pohod 1893, ko so dosegli sklepni sifon, česar pa H. ni več dočakal. 1888 je namreč vključil v svoj program tudi raziskovanje Kačne jame pri Divači, grozljivega, nad 200 m globokega brezna. Vanj se je 1889 spustil ob pomoči drznega jamarja Divačana Gregorja Žiberne 170 m globoko, junija 1890 pa na dno brezna, dasi je bil takrat že resno bolan. Poslej si ni več opomogel. 1892 mu je društvo v sistemu Škocjanskih jam v Schmidlovi dvorani vzidalo spominsko ploščo, ki pa ni več ohranjena. Njegovo ime nosita Hankejev most, po katerem pelje turistična pot nad 45 m globokim prepadom, ki tu prečka podzemeljsko strugo Notranjske Reke, in Hankejev kanal niže od tod, ki pa je dostopen le izvežbanim jamarjem.

Prim.: P. A. Pazze, Chronik der Sektion Küstenland des Deutschen und Oesterreichischen Alpenvereins 1873–1892, Triest 1893; K. k. Bergrath A. H„ Mittheilungen des Deutschen und Oesterreichischen Alpenvereins, Wien 1891, 305; E. Boegan, II Timavo, Trieste 1938, 40–43; R. Savnik, Škocjanske jame, Koledar Mohorjeve družbe 1960, 131–141; F. Habe, Stopetdeset let turističnega razvoja Škocjanskih jam, Naše jame 15/1973, 23–40.

Stres