Guček, Milan (1917–1986)

Guček Milan, pisec in filmski delavec, r. 21. jun. 1917 v Dobrniču, u. 25. jun. 1986 v Lj. Oče Matija, trg pomočnik, mati Marija Zupančič, gospodinja in trgovka. Osn. š. je obiskoval v Radečah pri Zidanem Mostu in Lj., gimn. sprva v Zagrebu ter nato v Lj., kjer je 1936 maturiral. Zatem je opravil enoletni abiturientski tečaj na Trgov, akad. ter se nato zaposlil kot uradnik v Zanatski banki v Lj. Po it. okupaciji je pustil službo ter pomagal materi v trg. Pristopil je k OF in deloval kot aktivist za Bežigradom. Spomladi 1942 je bil ob raciji aretiran ter poslan v internacijo, toda transport so pri Verdu napadli partiz. G. je ostal pri partiz., in sicer najprej pri Langijevi četi Krimskega odreda, po ustanovitvi Šercerjeve brigade pa v njenem prvem bataljonu, s katerim se je prebil tudi skozi veliko it. ofenzivo. Apr. 1943 je bil na lastno željo poslan v slov. Istro z nalogo osnovati mrežo ciklostilnih tehnik. Sprva je delal v tehniki Naš dom v bližini Gabrovice, od srede jul. 1943 pa pod Snežnikom v tehniki Bistra. Po kapitulaciji It. je G. postal partiz. komandant mesta Ilirska Bistrica ter polit. komisar sicer kratkotrajne Snežniško-brkinske brigade. Zatem je spet delal v OF in partij. organizacijah, najprej za kratek čas v Brkinih, nato pa na območju slov. Istre. Postal je tajnik okrož. odb. OF in prevzel organizacijsko in propagandno delo na območju južno od Rižane. Bil je tudi član in sekretar okrož. komiteja KPS, kot tak pa je v stiku s hrv. partij. funkcionarji skušal določiti narodnostno mejo v Istri. Hkrati je spomladi 1944 postal načelnik okrož. izpostave ONZ, poleti pa je prišel v vodstvo II. odseka OZNE v Belo krajino. Po vojni je bil še nekaj časa šef personalnega odseka OZNE, 1946 pa je bil premeščen v zvezno Kontrolno komisijo v Bgd, kmalu zatem pa spet v Lj. kot inšpektor Kontrolne komisije LRS. Zaradi oportunizma in nediscipline je bil 1949 izključen in KP in uvrščen na spisek III. skupine t. i. informbirojevcev. Zatem je stopil v službo k Triglav filmu, 1956 pa je postal soustanovitelj in prvi direktor Viba filma. Pri tem je bil zelo uspešen, uveljavljal pa se je tudi kot režiser in scenarist kratkometražnih oziroma dokumentarnih filmov, npr. Triglavski gozdovi, Bela krajina, Litostroj, Luka Koper, Zima na Gorenjskem. Nekaj časa je živel kot svobodni umetnik, 1968 pa je stopil v pokoj ter se iz zdravstvenih razlogov preselil v Ankaran. Publicistično se je pojavljal že v petdesetih letih, pisal je članke o filmih, liter. delih, vse bolj pa se je nato posvečal t. i. partiz. problematiki, predvsem z vidika svojih lastnih doživetij. Tako je v letih 1959 in 1960 objavil dvoje knjig svojih partiz. spominov Jutri bo vse dobro (Lj. 1959) in Počakaj do prihodnje pomladi (Koper 1960). Za obe je značilno prepletanje osnovnega reportažnega načina prikazovanja z leposlovnimi elementi. Kot ur. in v precejšnji meri tudi kot avtorje sodeloval pri zborniku Slovenska Istra v boju za svobodo (Koper 1976). Kasneje se je posvetil predvsem pisanju monografije o Šercerjevi brigadi, ki naj bi izšla v treh knjigah, vendar je uspel izdati le prvi dve knjigi Šercerjeva brigada (1, Lj. 1973, Lj. 1982 z naslovom Strmi lazi; 2, Pekoči sneg, Lj. 1984).

Prim.: Ustna izjava Svetozarja Gučka; PrimN 8. jul. 1986; Delo 15. jul. 1986; TV 15 17. jul. 1986; Arhiv. Rep. Sje, ZKS, Zbirka biografij.

Mlakar