Grazioli, Emilio (1899–1969)

Grazioli Emilio, višji častnik fašistične milice, r. 26. okt. (sept. ?) 1899 v Zibido S. Giacomo (Milano), u. 15. jun. 1969 v Milanu. Med prvo vojno je prišel v JK kot oficir it. vojske, 21. okt. 1921 je vstopil v faš. stranko (PNF) in »v vseh dvajsetih letih je bil leader fašističnega vojaškega aparata« (Mattiussi, 13). Po odpustu iz vojske ga je stranka poslala na Kras, od 1924 do 1936 je bil sekretar PNF v Sežani, 1929–30 tudi občinski komisar in podestà ter inšpektor kraških fašijev in organizator oddelkov MVSN (Milizia volontaria per la sicurezza dello stato), ki so vključevali tudi Slovence. Od 1929 do 1936 je bil poveljnik 59. Legije MVSN – Tržaške, član pokraj. direktorija PNF, 1936 namestnik sekretarja PNF za Tržaško pokrajino. Od 25. jun. do 4. okt. 1936 je bil pokraj. sekretar (federale) PNF v Trentu, nato, do 30. maja 1941, federale v Trstu. V letih 1939–42 je bil tudi drž. svetnik. Fašizem je G. zaupal »v delikatni etnično-politični konfrontaciji na vzhodni meji organiziranje zahtevne in problematične pridružitve slov. prebivalstva k pretenzijam it. nacionalizma« (Rinaldi, 493). »Vloga inšpektorja Krasa je vsebovala vodenje vojaške represije nad slov. prebivalstvom … v letih, ko je tržaška federacija izdelala programe za nasilno raznaroditev zaledja (Mattiussi, 13). V obsežnih poročilih nadrejenim je G. opisoval, kako spleta mrežo fašijev po Krasu, pa tudi, kako ga ovirajo slov. društva, starši šoloobveznih otrok in duhovniki. Do 1933 je uspel vključiti v faš. organizacije 27,5% kraškega prebivalstva, do 1935 pa kar 45,2%, šoloobvezna mladina je bila zajeta 98%, pošolska pa 88%. V bitki za konsens se je posluževal zvijač in nasilja, tako je dosegel »prostovoljni« razpust slov. društev (1927), tedaj, ko jih je oblast že uradno ukinjala. Il Giornale d'Italia je 10. jan. 1928 zapisal, da je to »popolni mat« slov. politikantom, ki ga je zadal mlad poročnik. L. 1930 je prisilil slov. veljake, da so podpisali protest z obsodbo terorističnih akcij, ki jih je opravljala narodnorevolucionarna organizacija. Le-ta je apr. 1930 načrtovala atentat na G., vendar se je zasedi spretno izognil. Kot poznavalec Slov. in izkušen raznarodovalec je bil G. 12. apr. 1941 izbran za civilnega komisarja in organizatorja fašizma v tedaj zasedeni Ljubljanski pokrajini. Po njeni priključitvi k It. je bil 3. maja 1941 imenovan za Visokega komisarja Ljubljanske pokrajine, v tej funkciji je bil do 15. jun. 1943. Od 22. okt. 1941 do 12. febr. 1942 je bil tudi sekretar (federale) Pokrajinske zveze bojnih fašijev in je z ustanavljanjem faš. organizacij poskušal poitalijančevati Slov. 24. avg. 1942 je poslal Notranjemu ministrstvu program za raznaroditev Slov. s ciljem, izenačiti rasne meje z državnimi. V uvodu je zapisal: »"Najtrša" linija odnosa do Slovencev, dokler ne bodo otipljivi in dokazani pojavi spreobrnitve, in zelo trda tudi potem« (Ferenc, 422). Glede na vojno stanje je program vseboval postopno asimilacijo. G. je iz prestižnih razlogov nasprotoval ostrim ukrepom vojaških oblasti proti civilnemu prebivalstvu, ker da vzbujajo sovraštvo in krepijo partizanstvo, kakor je kot tržaški federale nasprotoval antisemitski represiji, sicer pa je bil sopodpisnik odlokov o talcih in konfinacijah in drugih represivnih ukrepih. Od jun. do avg. 1943 je bil prefekt v Cataniji, nato v Bergamu (25. okt. 1943 – 12. maj 1944), v Ravenni (do 1. okt. 1944) in v Turinu (do apr. 1945), kjer je bil od febr. 1945 tudi izredni vladni komisar za deželo Piemonte. Po vojni je bil zaposlen kot vratar v Turinu.

Prim.: Dokumenti v Archivio centrale dello stato v Rimu, fond PNF, fase. 27 in v Arh. Sje, Ref. II (prej Arhiv Inštituta za novejšo zgod.), it. fond, fasc. 1027; I. Juvančič, Italijanski okupator v Lj. 1941–1943, PZDG 3/1962, 1, 63–143; E. Apih, Italia, pass; Kacinova, 1921–28, pass.; Ista, Prvi antifašizem v Evropi, Primorska 1925–35, Koper 1990, pass.; C. Rinaldi, I deputati del Friuli-Venezia Giulia a Montecitorio dal 1919 alla Costituente, II, Trieste 1983, 439–42; M. Missori, Gerarchie e statuti del PNF, Roma 1986, 222; T. Ferenc, Fašisti brez krinke, Dokumenti 1941–42, Mrb. 1987, pass. ; D. Mattiussi, Il Pnf a Trieste 1938–43: la fine del partito? Trieste in guerra, Glianni 1938–43, Trieste 1992, 11–29; T. Ferenc, Enc Sje III, 377.

M. K.-W.