Gortan, Vladimir (1904–1929)

Gortan Vladimir, dninar, hrvaški rodoljub, r. 7. jun. 1904 v Beramu (Pazin), ustreljen 17. okt. 1929 pri Pulju. Oče Franc, mali kmet, mati Katarina Milohanič. G. je že med osn. šolo v Beramu zaradi revščine v družini pastiroval v domači vasi, ko je odrasel, je delal kot dninar. Dvakrat je ilegalno odšel čez mejo v Jslo in se vrnil, ker ni dobil dela. Oblasti v Pazinu so mu obljubljale zaposlitev, če bi vstopil v faš. stranko, česar ni hotel storiti. Nazadnje se je preživljal s prodajo izdelkov neke pazinske tvrdke po revnih istrskih vaseh. G. je bil ». . . dobrega srca, inteligenten in duhovit. Čeprav siromašen, največkrat brez posla in denarja ter s praznim želodcem, je bil vedno optimistično razpoložen, šaljiv in veder« (Ladavac, 76). Na svojih potovanjih je spoznal mnogo ljudi, tudi take, ki so mu prodali skrito orožje in razstrelivo za ilegalni odpor proti faš. raznarodovanju. Ob obisku faš. funkcionarjev večernega tečaja it. v Beramu (1929) jim je na dveh krajih postavil zasedo, vendar do atentata ni prišlo, ker njihov avtomobil ni pripeljal mimo zased. V Beramu je Slavko Zlatić, po naročilu vodilnega odbora Borbe v Trstu, ustanovil celico narodnorevolucionarne organizacije za novo leto 1929. G. niso vključili, ker je bil preveč kompromitiran pri oblasteh. Sprejeli so ga šele nekaj dni pred faš. plebiscitom, razpisanim za 24. mar. 1929. To so bile volitve poslancev za it. parlament, ki so imele značaj plebiscita, saj so volivci le z »da« ali »ne« glasovali za faš. kandidatno listo oz. režim. Organizacija TIGR (v Trstu borba) je organizirala propagando za bojkot volitev z vabili ljudem, naj se pred prisilo umaknejo v gozdove. Po propagandne letake v Trst je odšel G. k D. Žerjalu, vendar jih je zmanjkalo, Istra je ostala brez propagandnega gradiva. Organizacija v Beramu je zato sklenila organizirati bojkot volitev »z vsemi sredstvi«. Nameravala je s streljanjem razgnati kolone volivcev, ko jih bodo faš. vodili na volišče v Pazin, tako kot so fašisti za volitve leta 1921 in 1924 razgnali volivce slov. in komunistične liste. Trije člani beramske celice so postavili zasedo na cesti Trviž–Pazin, na cesti pri Brestanici je v zasedo šel sam G. Za kaj več organizacija ni imela ne dovolj ljudi ne dovolj orožja (tri puške in nekaj revolverjev). Iz prve zasede so V. Bačač, D. in V. Ladavac ob prihodu kolone volivcev najprej streljali v zrak, toda ker so manjkali tisti sodelavci, ki bi na čelu kolone povzročili preplah, se ljudje niso razbežali, zato so napadalci streljali nekaj deset m pred kolono v cesto (po ugotovitvi sodišča, »če ne bi dosegli namena, je treba streljati pravilno« – TSDS, 317). Po pričevanju udeležencev se je ena krogla odbila od obcestnega kamna in zadela dva volivca. M. Brajković je bil laže ranjen, I. Tuhtan pa je podlegel ranam. Čeprav je bil zaveden Hrvat in antifaš., so ga faš. proglasili za svojega mučenca in mu postavili spomenik. Medtem je G. na drugi cesti s streljanjem v zrak brez incidentov razgnal kolono, v kateri sta dva organizirana volivca pravočasno sprožila preplah. Oblasti so prečesale okolje atentatov in aretirale več ljudi, za glave storilcev so razpisale nagrado 50.000 lir. Nekdo je povedal za G., kateremu je organizacija pripravila beg čez mejo, ker je bil pač najbolj kompromitiran. Do Lupoglava je odšel peš, nato je stopil na vlak, na železniški postaji v Premu so ga aretirali 28. mar. V zaporu v Pulju so ga zelo mučili, priznal je po več tednih, potem ko je resnico že izpovedal devetnajstletni D. Vivoda, ki pa ni bil v organizaciji. Drugi člani beramske celice so bili aretirani 25. maja. Do 11. sept. so bili vsi zaprti v Rimu v Regina Coeli, nato pripeljani v Pulj na sodni proces. Obtožnica jih je bremenila enotnega zločina, ker »so se dogovorili in odločili povzročiti pokol med volivci Trviža in Kaščerge. . . in s tem atentat na varnost države«, ki se identificira s faš. režimom (Bratulić, 467). Med preiskavo in sodnim procesom ni bila omenjena organizacija TIGR ali Borba, zato se aretacije niso razširile na Trst. Posebno sodišče za zaščito države je od 14. do 16. okt. 1929 sodilo v Pulju petim obtožencem, drž. tožilec je za vse zahteval smrtno kazen. Sodba se je glasila: G. »kot vodja teroristične bande na smrt z ustrelitvijo v hrbet«, V. Bačać, Ž. Gortan, D. Ladavac in V. Ladavac vsak na 30 let zapora. Čeprav G. ni bil voditelj in ni bil navzoč pri streljanju s smrtnim izidom, je bil edini obsojen na smrt, ker ga je bremenila preteklost, poskus bega ter ob aretaciji najdena sokolska perjanica ter priporočilo jsl. policij. komisarja na Sušaku F. Ujčiča, da je »politično zelo dobro znan«. Sodišče je ugotavljalo, da je on najbolj odgovoren: »On je tisti, ki je dal navodila in preskrbel orožje in razstrelivo …v javnem mnenju je najbolj zaznamovan zaradi čustev, nasprotnih Italiji, in zaradi nasilnega značaja …« (TSDS, 322). Ustreljen je bil 17. okt. 1929 ob 5. 30 na strelišču pri Sakodžanih, kjer stoji spomenik. Bil je drugi na smrt obsojeni in ustreljeni antifašist. v It., za komunistom M. Della Maggiora iz Lucce (17. okt. 1928) in evrop. antifaš. javnost, zlasti KPI, ga je v tisku proglašala za junaka.

Prim.: T. Peruško-Ž. Gortan, Vladimir Gortan simbol borbe i snage naroda Istre, Rijeka 1945; Za slobodu Istre, Vladimir Gortan, Rijeka 1953; V. Ladavac, Vladimir Gortan i otpor u Istri protiv fašizma, Riječka revija, 9/1960, 1–2, 76–80; Isti, Uspomene na rad organizacije TIGR (Borba) 1929, Pazinski memorijal, 2, Rijeka 1971; Isti, Moji zatvori, Pula 1983; L. Čermelj, Slovenci, 315–17; V. Španger, Bazoviški spomenik, Trst 1965, 62–75, 1986, 93–106; Aula IV, Roma 1961, 142; Enciclopedia dell'antifascismo e della Resistenza, II, Milano 1971, 608; Bratulić, 466–76; S. Zlatić, Odlomci iz sječanja na tajne organizacije »Borba« i Tigr, Pazinski memorijal, 3, 1972; Isti, Tajna organizacija »Borba« 1929. godine, Pazinski memorijal, 13, 1984, 57–63; B. Janjatović, Odjeci sudjenja i presude Vladimiru Gorlanu i drugovima u jugoslavenskoj javnosti, Pazinski memorijal, 3, 1972; T. Crnobori, Borbena Pula, Rijeka 1972, 158–62; G. Scotti, U. ime mučenika, Vladimir Gortan u talijanskoj historiografiji i odjek dogadjaja iz 1929, Dometi (Rijeka), 1978, 9–11; Isti, Vladimir Gortan i revolucionarni pokret Istre krajem 20tih i početkom 30tih u talijanskoj literaturi, Pazinski memorijal, 13, 1984, 65–102; Tribunale speciale per la difesa dello Stato (TSDS), Sentenze emesse nel 1929, Roma 1983, 314–22; Enc Sje 3, 301; E J 4, 449; D. Žerjal, Spomini in razlage, Koper 1990, 76–78; M. Kacin-Wohinz, Prvi antifašizem v Evropi, Koper 1990, pass.

M. K.-W.