Gorup, Drago (1931–2009)

Gori (Gorup) Carlo (Drago), igralec, režiser, kulturni delavec, r. 7. nov. 1931 v Sežani, živi na Opčinah. Oče Josip, pek, mati Katarina Trebeč, gospodinja. It. osn. š. je obiskoval na Opčinah, it. niž. sred. š. v Trstu, slov. znanstveni licej in matura v Trstu (jes. rok 1952), nato je študiral na Medic. fak. v Padovi, a je študij prekinil. Že srednješolec je vzljubil gledališče in sodeloval kot član Ljudskega odra v Trstu z igralcem in režiserjem Justom Košuto. V Padovi je diplomiral na »Scuola del Teatro – Facoltà di Magistero-Università di Padova«, katero sta vodila prof. F. D'Arcais in režiser G. Calendoli. Kot igralec je nastopal v it. pri različnih igral, skupinah in institucionalnih gledališčih. Pri Teatro dell'Università di Padova je od 1964 do 1971 igral v delih: Mussato, Ecerinide – Zborovodja; Menandro, II selvatica – Callipide; Goldoni, Chi la fa l'aspetta – Raimondo; Calendoli, Carro dei comici – Capitan Spaventa; Gozzi, Re cervo – Tartaglia; Anouilh, Il valzer del toreador – Il generale; G. Lorca, Aspettiamo 5 anni – Il vecchio; Mauriac, Amarsi male – De Vilerade ter bil asistent režije pri Albertijevem delu Il trifoglio fiorito. Od 1968 do 1973 je odigral nosilne vloge v Teatro Orazero-Roma-Udine-Padova, ki ga je ustanovil in vodil L. Candoni. Igral je v Candonijevih delih: Dolci memorie, La verità, La loggia delle satire, La poltrona elettrica in Baraban. V teh letih je igral v gled. skupini Compagnia Veneta di prosa, nato v Cooperativa Teatro mobile. 1978 je bil angažiran v It. dežel. gled. – Teatro stabile F-VG in igral v delih Le donne gelose (Goldoni) in La brocca rotta (Kleist). Poleg gled. turnej z omenjenimi skupinami po It. in tujini je sodeloval pri nastopih za literarne fakultete padovanske univerze, za ljudsko univerzo in za druge kulturne ustanove. S kulturno-umetniškim delom v slov. je pričel 1945, ko je v Prosv. društvu Opčine nastopal v vlogi kralja v delu V kraljestvu palčkov. Sledili so nastopi v delih: Petrčkove poslednje sanje, Miklova Zala, Naša kri, Pesem s ceste; režiral in igral je v igrah: Jurij Tepček, Medved Snubač, Dobri človek iz Sečuana. Za ljudski oder je igral v delih Mati in Izpod vešal. Za SKD Tabor je igral, pisal in režiral. 1975 je igral v delu Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Sledile so režije: Puške gospe Carrar, Pekel je vendar pekel. Napisal, sestavil, režiral in pogostoma tudi igral je v delih: Petrograd 1917, Melonarjada, Pinko Tomažič in tovariši, po Dostojevskem Krokodil, Pomembni zgodovinski mejnik, Beseda '84, Krotko dekle, Beseda '85, Ni ga drobca slovenske prsti, kjer naša ni kanila kri, Deštin, V nas je po tisoč letih zaplula kri, ter lepljenka ob 50. obletnici drugega tržaškega procesa. – Od 1978 sodeluje z Radijskim odrom. 1979 je pričel občasno sodelovati s SSG v Trstu. Nastopal je kot igralec v delih: Mali Korajža, Kato Vrankovič, Alinur, Aj, kaj ribič je ujel, Punčka, Jurček, Hvalisavi vojak, Vojaška skrivnost, Matasti bratje, Vsem galjotom vile v vamp, Ole Luk, Rdeča kapica, Razbojniki iz Kordemomme, Hlapci, Lepa Vida, Slehernik, Romantične duše. Sodeloval je s PDG iz Nove Gor. v Brechtovih Prividi Simone Marchad. Kot režiser sodeluje z raznimi gled. skupinami. 1979 je pripravil in režiral kult. program za mladino iz Sv. Križa, naslednje leto je režiral kult. program za odkritje spomenika padlim (Salež-Samatorca) ter kult. spored za 1. maj (Sv. Križ). Za SKD Primorec iz Trebč je režiral lepljenko za 8. mar. Boston 1908. Učiteljišče A. M. Slomška je pripravil in režiral lepljenko o ženskem vprašanju (1982) ter režiral Kraljevi smetanovi kolački (1992). – Kot režiserje sodeloval pri društvijSlavec iz Ricmanj pri uprizoritvah: 1. april, Demoklejev meč, Ljudski glas, božji glas, Brati ne zna, Pariz je pač Pariz, Stari grehi. Za društvo Kraški dom iz Repna je režiral: Podlaga zakonske sreče, Snaha, Vaški vrtiljak, Kdo je kriv? Prav tako je režiral pri Amaterskem odru j. Stoka s Proseka: Ločitev, Poročil se bom s svojo ženo, Naši graju na radio. – Kot igralec je nastopal v delu I. Artača Blagovestnika z Vzhoda (1985), z gled. skupino Beseda iz Sežane v Pregarčevi lepljenki Božji vitez (1993). Od 1979 sodeluje na Radiu Trst A kot bralec in igralec. Za radio je napisal več dramskih del: Carso-linae Eden reservae (1979), Šaman Svetilnikoff, Valentin Vodnik (1982), Živalske dogodivščine, Kraške mravlje (1985). Od 1983 do 1986 je pripravljal za Radio Opčine rubriko Knjige, knjige, knjige za vse. 1982 je bil sprejet v Združenje dramskih umetnikov. Veliko je bilo napisanega o G-jevem kulturno-umetniškem delu. It. revija TeatrOzero je 1972 ob uprizoritvi Candonijevega dela La poltrona elettrica objavila nadvse spodbudno kritiko o njegovi interpretaciji. Na Srečanju pesnikov in pisateljev začetnikov Primorske je bila 1985 r. i. Drugačni sprejeta na Republiško srečanje. 1980 je odigral vlogo Viktorja pri srednjemetražnem filmu Marka Sosiča Pomladni nasmehi. – Tržaški PDK je ob premieri Melonarjadc zabeležil, da je G. kot avtor s humoristično žilico izkoristil polit. trenutek in s svojo duhovito režijo, spretnimi namigovanji, jasnimi alegorijami, zabaval, obenem pa odkrival revščino in zmotnost melonarske filozofije. – G. je kot avtor prejel drugo nagrado (prve niso podelili) za r. igro Carsolinae Eden reservae, 1982 pa je prejel nagrado ZSKD Zlati krogi za požrtvovalnost pri opravljanju nalog na področju ljudske kulture. Vrsto let se strok. in požrtvovalno razdaja na področju dramske ustvarjalnosti v sklopu društva Tabor in pri številnih dramskih skupinah na Tržaškem.

Prim.: Osebni podatki; L. Condoni, La poltrona elettrica (ed. Òrazero, 1972); časopisna poročila o delu; IzvTrst 1947–53.

nsf