Globocnik, Odilo Lothar (1904–1945)

Globocnik (v krstni knjigi Globočnik) Odilo Lothar, esesovski in policijski general, r. 21. apr. 1904 v Trstu, u. 31. maja 1945 v Peternionu na avstr. Kor. (samomor z zastrupitvijo). Oče Franc, konjeniški stotnik, mati Anna Petschinka (Pecsinka, Pelschinker) iz Banata. Po nekaterih virih se je družina preselila v Clc ob izbruhu svetovne vojne 1914 (Carnier), po podatkih trž. prefekture iz 1935 pa naj bi se to zgodilo šele 1923. V Clcu je G. dovršil obrtno š. in se izučil za stavbnega delovodjo. Zelo mlad se je vključil v nacist. gibanje, 1930 pa se včlanil v nacionalsoc. stranko. 1932/33 je stopil v SS in kmalu postal eden glavnih nacist. voditeljev v Avstriji. V tistih letih je pogosto obiskoval roj. mesto in še nekatere druge kraje na it. severovzhodu ter deloma tudi v tedanji Sji. Avstr. policija je na to opozorila it. oblasti. Te so ga vpisale v posebni seznam tujcev, ki jih je treba ob prihodu v It. nadzirati. Tako so npr. za 1. 1934 (jul. so avstr. nacisti pripravili na Dunaju ponesrečeni puč in pri tem umorili kanclerja Engelberta Dollfussa) v Drž. arh. v Rimu ohranjeni podatki, da je G. potoval z letališča v Benetkah v München ali se od tam vrnil dvanajstkrat. Zabeležena so tudi njegova potovanja z vlakom v It., zlasti skozi obmejne prehode z Avstr. in tedanjo Jslo, in to vsaj do vključno 1937. L. 1938 je bil med tvorci priključitve (Anschluss) avstr. republike k nem. rajhu in nato bil postavljen za gavlajterja (pokrajinskega vodjo nacist. stranke) na Dunaju. To funkcijo je moral kmalu opustiti, ker je bil obtožen finančnih špekulacij. Ob izbruhu 2. svet. vojne se je kot častnik oboroženih (Waffen) SS udeležil bojev na Poljskem. Na posredovanje vplivnih prijateljev med voditelji nacist. stranke in SS (tedanjega kor. gavlajterja Friedricha Rainerja, generala SS Karla Wolffa ter samega drž. vodja SS in nem. policije Heinricha Himmlerja) je bil rehabilitiran in jeseni 1939 imenovan za brigadnega generala SS ter načelnika policije za okrožje Lublin na Poljskem. Tu je izvajal načrt za nasilno germanizacijo področja, pri čemer je bila celo predvidena naselitev štajerskih Slov., obenem pa je bil odgovoren za izvedbo t. i. Akcije Reinhard, tj. iztrebitve poljskih Judov. (Naziv Reinhard je pravzaprav krstno ime nacist. drž. protektorja za Češko in Moravsko ter vodje Drž. glavnega varnostnega urada RSHA – Reichssicherheitshauptamt – Heydricha, ki je u. v Pragi jun. 1942 po atentatu češ. rodoljubov.) Od pomladi 1942 do jeseni 1943 je bilo zlasti v unič. taboriščih Belzec, Sobibór in Treblinka, ki so nastala ob tej akciji, umorjenih več kot 2 milijona ljudi. G. se je pri tej operaciji, ki je bila ena najsrhljivejših morij v 2. svet. vojni, izkazal v očeh svojih nadrejenih, vendar kaže, da je bil spet osumljen nepoštenih poslov z zaplenjenim imetjem žrtev. Zato naj bi ga Himmler jul. 1943 imenoval za namestnika višjega vodje SS in policije za Osrednjo Rusijo, a ker tja verjetno zaradi razvoja vojnih dogodkov ne bi bil mogel iti, naj bi ga premestili v Trst (Reitlinger). Dejstvo pa je, da so takrat nacist. voditelji že odločili zaprtje prej omenjenih unič. taborišč, sam G. pa je še napredoval, saj je bil sept. 1943 imenovan za višjega vodjo SS in policije v Operativni coni Jadransko primorje. – To področje je po it. kapitulaciji postalo za nem. voditelje strateško zelo pomembno, saj je povezovalo juž. del rajha z morjem, s Sev. It. in Balkanom. Ker je bilo na njem tudi močno razvito odporništvo, je z G. prišlo v Trst precej njegovih sodelavcev pri operaciji Reinhard. Ti so tvorili eno najbolj fanatičnih in krutih nacist. posebnih akcijskih skupin (Einsatzkommandos oz. Einsatzgruppen), katerih glavna naloga je bil brezobziren boj proti nasprotnikom rajha na zasedenih ozemljih. Proti oporečnikom in tudi »rasno manjvrednim« so lahko uporabljali vsa sredstva, vključno množično fizično iztrebljanje. Česa so bili sposobni G-ovi podrejeni, zbrani v Einsatzkommandu Reinhard (EKR), najbolje kaže njihovo delovanje na Poljskem, nekateri izmed njih pa so se že prej »izkazali« v t. i. Akciji T4 oz. Evtanaziji, med katero je bilo 1939–41 umorjenih vsaj 70 tisoč naozdravljivo bolnih nem. državljanov. (T je začetnica imena berlinske ul. Tiergartenstrasse, kjer je na št. 4 stalo poslopje, od koder so vso operacijo vodili.) V Trst so jeseni 1943 mdr. prišli ti člani EKR: Christian Wirth (organizator in nadzornik unič. taborišč Belzec, in Treblinka, še prej pa eden vodilnih operacije T4), Franz Stangl (komandant najprej v Sobibóru, nato v Treblinki, še prej udeležen pri operaciji T4), Gottlieb Hering (komandant v Belzecu, prej aktivno sodeloval pri operaciji T4), Franz Reichleitner (komandant v Sobibóru, prej aktiven pri operaciji T4), Josef Oberhauser (G-ov pomočnik na Poljskem, deloval je v Belzecu), Ernst Lerch (G-ov ožji sodelavec na Poljskem). Po Wirthovi smrti 26. maja 1944 pod streli partizanske zasede ob cesti Trst–Reka v bližini Kozine je k EKR pristopil August Dietrich Allers, eden glavnih vodij akcije T4. EKR se je v Jadranskem primorju razdelil na tri pododdelke: R I se je pod vodstvom G. Heringa nastanil v Trstu, R II pod vodstvom F. Reichleitnerja na Reki, R III pod vodstvom F. Stangla pa v Vidmu. Tako naj bi bolje obvladal teren, zlasti prometne zveze, in bolj sistematično iskal in zatiral polit. nasprotnike, člane odpor. gibanja in Jude. Njegovi člani so se tudi v Jadranskem primorju izkazali zaradi okrutnosti. Posredno ali neposredno so sodelovali pri vrsti zločinov in pokolov v Furlaniji, Karniji, Krasu in Istri (po nečlovečnosti izstopa razdejanje istrske vasi Lipa apr. 1944 z 263 žrtvami, ki so jih večinoma žive sežgali). Najhujše zločine pa so pripadniki EKR zagrešili v trž. Rižarni. Že okt. 1943 so začeli preurejati veliko poslopje nekdanje luščilnice riža pri Sv. Soboti v zapor, v zbirališče za transporte v nem. unič. taborišča in v skladišče blaga, ki je bilo zaplenjeno Judom ali naropano med represalijami po Istri in Krasu. Ko so v kompleksu pripravili še krematorijsko peč, ki je začela delovati apr. 1944, je bila Rižarna spremenjena v unič. taborišče. Večina ujetnikov (polit. osumljenci, talci, pripadniki odpor. gibanja slov., it., hrv. in furl. narodnosti ter Judje) je bila res preusmerjena v taborišča v rajhu in na Poljskem, vendar je do konca apr. 1945 vsaj 4 tisoč oseb izginilo v krematoriju, potem ko so jih krvniki pobili na zelo krut način. – Največji krivci za zločine v Rižarni so bili Wirth, Allers, Hering in Oberhauser. Proti Allersu in Oberhauserju je zaradi dogodkov v Rižarni potekla v Trstu od 16. febr. do 29. apr. 1976 sodna obravnava. Kljub formalni odločitvi, naj se obtožencema sodi samo zaradi »splošnih zločinov proti osebam, ki niso bile podvržene vojnim zakonom«, izvzeti so bili torej vsi umorjeni in mučeni pripadniki protifaš. odporništva, je bil Oberhauser v odsotnosti obsojen na dosmrtno ječo. (Allers je u. mar. 1975 med preiskovalno fazo procesa.) Razsodbo je potrdilo prizivno sodišče v Trstu 28. febr. 1978. – G. je usmerjal delovanje EKR prek posebnega odd. v svojem trž. uradu, ki je bil sestavljen kot vojaški štab. Sicer pa je bil v Primorju poveljnik vseh SS in policijskih enot. Z vrhovnim komisarjem Operativne cone Jadransko primorje Friedrichom Rainerjem je bil od jul. 1944 odgovoren za zgradnjo vojaških utrdb na tem področju, zaradi česar je moralo več deset tisoč oseb prisilno delati (Akcija Pòli). Poveljeval je še operativnemu štabu za bojevanje proti partizanom. Prek vse te organizacije je tudi nadziral delovanje krajevnih protipartizanskih formacij, od it., hrv., in srb. do slov. (Za nastanek Slov. narodnega varnostnega zbora gl. npr. PSBL II, 98–99.) – Pred prihodom jsl. vojske v Trst se je G. pomaknil v Tolmeč, Arto in nato v Ziljsko dolino (Mauthen), saj zanj ni veljala predaja nem. čet v It. V Ziljskih Alpah se je skrival z manjšo skupino, dokler ga ni 31. maja 1945 v bližini Belega jezera (Weissensee) zajela brit. patrulja. Odvedla ga je v Paternion, kjer je še istega dne naredil samomor.

Prim: LibBapt (liber III) ž. arh. Sv. Ivan v Trstu; ACS, Min. Int., Dir. Gen. PS, AGR, Cat. A 16, b. 93, fase. Globocnik; arh. ISML, b. 20, poročilo The Wiener Library iz Londona o Globocnikovi smrti (17. apr. 1961); G. Reitlinger, Storia delleSS, Milano 1965, pass.; Perchè 30 anni dopo, Il Meridiano di Trieste 21. – 23. apr. 1972; T. Ferenc, Nemška policija v operacijski coni »Jadransko primorje« 1943 – 1945, Borec, 1976, št. 11–12, 577–92, 657–76 in Borec 1977, št. 1–2, 15–32, 77–99; Isti, Satan, njegovo delo in smrt (mišljen je Ch. Wirth), Lj. 1979, 7–106; Al. Tul, Taborišče Rižarna pri Sv. Soboti v Trstu, KolGMD 1977, 110–14; Več avtorjev, Od fašističnega škvadrizma do pokolov v Rižarni, Trst 1978, 77–164; P. A. Carnier,Lo sterminio mancato, Milano 1982, pass.; B. Mlakar, Domobranstvo na Primorskem (1943–1945), Lj. 1982 pass.; G. Fogar, L'occupazione nazista del Litorale Adriatico e lo sterminio della Risiera. San Sabba. Istruttoria e processo per il Lager della Risiera, Vol. I, Milano 1988, 3–117; EncSje 3, 250.

ab