Guyon, Bruno (1868–1943)

Guyon Bruno (na obč. v Špetru Slovenov je vpisan kot Gujon, a je "j" prečrtan in nadomeščen z "y", mrliški list iz Neaplja piše Guion, sam se je podpisoval Guyon), jezikoslovec, r. 14. avgusta 1868 v Brnasu (Vernasso) pri Špetru Slovenov v Beneški Sloveniji, umrl 31. oktobra 1943 v Neaplju. Oče Alojzij je bil kmet, mati Virginija Podrecca. Osnovno šolo je dovršil v Čedadu, gimnazijo v Vidmu, U (lettere) v Bologni (1894). Znani jezikoslovec Graziadio Isaia Ascoli (PSBL I, 20) ga je že tedaj navdušil za jezikoslovje, predvsem za toponomastiko. Poučeval je na gimn. in licejih: Parini v Milanu (1895–1906), kjer je po natečaju dobil stalnost na višjih gimn. (1907) ter bil leto dni pov. ravn. (1906–07), v Castrovillari (1907–09), v Cosenzi (1909–13), v Maddaloni (1913–29); vmes je bil dodeljen licejema v Neaplju: Genovesi (1915–21) in Umberto (1921–23), v Arpino (1929–35), ko je stopil v pokoj. V resnici je bil že od 1915 na razpolago (comandato) neapeljskega Istituto Orientale, da je poučeval srbohrv. in slov., pri izpitih pa izpraševal slov., srbohrv., bolg., češe. in slovašč. Le za kako leto se je vrnil na svojo š., večkrat je imel dopust za znanstveno delo, 1919 so mu »brez pogreška in brez utemeljenega vzroka nezakonito vzeli službo na Istit. Orientale« (Ribezzo). V Neaplju je vodil več let tečaje srbohrv. jezika za častnike in karabinjerje neapeljskega okrožja. Bil je tudi prvi lektor it. jezika na U v Bgdu, toda na tem mestu je ostal le malo časa, ker se je napovedovala prva svet. vojna. 13. apr. 1898 se je poročil z Albo Orsolo Zujani iz Čedada, ki mu je kmalu umrla, 1. okt. 1904 se je drugič poročil z Marijo Jožefo Faletig iz Dol. Merse (Merso di Sotto) pri Sv. Lenartu. G. je spadal med beneškoslov. izobražence, kot sta bila njegova prijatelja dr. Carlo Podrecca in prof. Francesco Musoni, ki »so se vključili v it. kulturno življenje, vendar so se zavedali problema Beneške Slovenije in menili, da mora it. država... izpolniti pričakovanja, ki jih je v Beneški Sloveniji vzbudil risorgimento« (Petricig). Po drugi strani je po lastni izjavi »prvi ne samo v It., ampak v Evropi odkril in začel študirati sredozemsko prearijsko toponomastiko, ostanke praevropskih sredozemskih krajevnih imen, brez znanja teh namreč ni mogoče spoznati podobe predromanskega sveta« (rkp. poročilo Istitutu Orientale za leto 1933–34). S tem študijem je hotel priti do etruščine in odkriti njene zveze z ostalimi italskimi govori. Najprej je zbral v Furlaniji ljudska izročila o Atili in našel nove podrobnosti, zlasti v Nadiški dolini in v Čedadu, in napisal razpravo Aquileia e la genesi della leggenda di Attila (Pagine Friulane, Udine 1896, v knjigi, Udine 1896). Sledile so krajše razprave v listu Patria del Friuli: Ciro di Pers e la sua poesia (1897, v knjigi, Udine 1897), Millenario di Paolo Diacono in Friuli (1899), napisan za zasedanje zgod. kongresa ob 1100-letnici Pavla Diakona v Čedadu od 3. do 10. sept. 1899, Paolino d'Aquileia, Studi toponomastici, Le colonie slave d'Italia (1906), Graziadio Isaia Ascoli (1907), Della Calabria desolata, Varia fortuna degli studi toponomastici (1909), I canti di donne serbi (1912), Monumento alla Ristori (1913) idr. Važnejše so razprave v reviji Studi glottologici italiani: Le colonie slave d'ltalia, Sull'elemento slavo nella toponomastica della Venezia Giulia (1907), L'elemento slavo nell'albanese della Calabria Citeriore, con Saggio lessicale comparativo (1910); v Almanacco Italiano 1916 je priobčil II risveglio della Slavia; v Rivista Indo–Greco–Italica: Note di toponomastica Giulia (1924), Toponimi etrusco–mediterranei della Venezia Giulia (1928–29); najvažnejše razprave so izšle v Analih neapeljskega Istituto Orientale od 1930 do 1937: L'elemento etrusco-mediterraneo nei toponimi della Venezia Giulia, I1 filone toponomastico Kar nella Venezia Giulia, Andes e Mantova virgiliani nei riflessi della toponomastica della Venezia Giulia, II filone onomastico paleoveneto di Antenore – Troia –Patavium – Padus, Analogie toponomastiche fra la zona dei Tauern e quelle intorno ai frammenti dei Tauri scomparsi nella Venezia Giulia, Fisionomia etno-linguistica dei Salassi delle Alpi, Fra il Torre e l'Isonzo, La spiritualita mediterranea dei toponimi Stresa e Sabatino, II Carducci e la cultura italiana nei Balcani; z manjšimi prispevki je sodeloval v II Mattino dd Napoli (1927–30). 1902 je G. izdal v zbirki Manuali Hoepli v Milanu Grammatica, esercizii e vocabolario della lingua slovena (313 str.). V uvodu naglaša potrebo, da Italijani spoznajo slov. jezik, ker »govori tostran Julijcev v Furlaniji še kakih štirideset tisoč prebivalcev slovenščino..., ker so raztresena slovanska krajevna imena po Furlaniji in deloma po Benečiji«, ker je slov. najbolj harmonično razvila fonetični sistem in ker z znanjem slov. najlaže študiramo ostale slovanske jezike. Slovnica ima praktičen namen in pravi, da je zajemal iz uvoda v Pleteršnikov slovar, iz Miklošiča, Murka, Sketa, Janežiča, Šumana in iz Škrabčevih spisov. Slovnica je mestoma preveč podrobna za tujca in zastarela. Vsakdanji razgovori, ki jih je sam sestavil, pa dokazujejo, da je G. slabo obvladal knjižno slov. Zelo skromna je antologija slov. poezije in proze na koncu (17 str.). 1916 je pripravil novo izdajo, a je izšla dve leti pozneje, in ji dal naslov Grammatica teorico-pratica della lingua slovena. Druga, popravljena in razširjena izdaja (Milan 1918, str. 343). Razširil je pravzaprav samo praktični del, češ da ga je zahteval »sedanji trenutek«. Tedaj so namreč it. čete že zasedle nekaj slov. krajev, zato je pripravil G. slovnico tudi za vojake in karabinjerje, ki so prišli v stik s Slov. 1919 je izdal pri isti založbi Grammatica teorico-pratica della lingua serba, ki je obširnejša od slov. in ima enake vrline in napake (XL+584 str.). Največ Srbom je posvetil tudi knjigo Balcanica (Milan 1916, 346 str.), kjer govori o slovanski duši, o srbski ženski poeziji, o Kosovem, o trojanski legendi pri Južnih Slovanih, o črnogorskih pesmih, o imenih na obeh straneh Jadrana ipd. V že omenjenem rkp. poročilu Istit. Orientale poroča, da je pripravil za nemško revijo Zeitschrift für Ortsnamen Forschung (München-Berlin, leta 1933 in 1934) na slednje razprave: Die Slovenische Echtheit der Resianer aus den Ortsnamen in Resiathal, Der Name Resia ist eine älteste ureuropeische mediterranische toponomastische Spur, Die mediterranischen toponomastischen Elemente in Resiathal, Die Materialien der Slaven von Torre von Prof. Baudouin de Courtenay und die topon. Elemente. Vendar te razprave v omenjeni reviji niso izšle. V rkp. je ostala razprava La fisionomia etnica dei Sudeti e i relitti mediterranei (Istit. Orient., napisana 1938, 23 str.). Zaradi jezikoslovnih raziskovanj je bil v pismenih stikih s prof. B. de Courtenayem in prof. K. Štrekljem (pismo z dne 16. 6. 1911 je v Pokraj. arh. Mrb). Prevedel je tudi 1. knj. poučno-moralnega epa Der wälsche Gast Tommasina dei Cerchiai (rkp. v Biblioteca civica »Joppi« v Vidmu).

Prim.: Arh. obč. Špeter Slovenov; arh. Istituto Orientale v Neaplju (preskrbel prof. Sr. Renko); Pokrajinski arh. Mrb; ž. arh. Sv. Lenart, Liber matrimoniorum, tomus X, 68; mrliški list Uff. di stato civile, Comune di Napoli, 30. dec. 1976 (tu piše, da je umrl »celibe« – samski, čeprav je bil dvakrat poročen!); Fr. Ribezzo, B. Guyon, La Grammatica teoriconpratica della lingua serba, Rivista Indo-Greco-Italica, 1919, 158–59; Slavko Slavec [=A. Budal], Nekaj it. glasov o Južnih Slovanih, Luč I, 29; B. G. – kritik, zgodovinar in učenjak Beneške Slovenije, Matajur 1953, št. 58, 2 s sl.; A. Cronia, La conoscenza del mondo slavo in It., Venezia 1958, 528; Prof. B. G., TKol 1957, 61; 1972, 105–08; M. Jevnikar, Le grammatiche della lingua slovena per gli italiani attraverso i secoli, II mondo slavo III, Padova 1971, 102–04; isti, Slov. slovnica za It. B. G.-a, SR 1972, 251–53; isti, uvodnik k delu: dr. A. Kacin, Grammatica della lingua slovena, Lj.-Trst 1972, 8–9; G. B. Pellegrini, Saggi sul ladino dolomitico e sul friulano, Bari 1972, 426; Momčilo D. Savić, Cenni per la storia del Dipartimento di lingua e lett. it della Facoltà di lettere di Belgrado, Italica Belaradensia I, Bgd 1975, 9; P. Petricig, Carlo Podrecca Biografska študija, v knjigi: Avv. C. Podrecca, Slavia italiana, ponatis, Trst 1977, 35, 37–8, 60, 63.

Jem.